Jean-Yves, Patrick in Corinne je trio za pet plesalcev. Nastopajoči se praviloma igrajo z različnimi dejanji, ki jih navdihuje pojem plagijatorstva: kopirati, lepiti, krasti, vzeti nekaj za svoje, zaseči, ponoviti, vrniti k sebi ... Tu se postavlja vprašanje kolektivnega oziroma kako so naša telesa v nenehnem dialogu in prilagajanju. Odpira se vprašanje medsebojne zamenljivosti ali kako lahko menjava ene osebe v kolekitvu spremeni energijo celotne skupine in s tem ponudi pogled na nekaj novega. Gre tudi za dejanje gradnje, ustvarjanje gibanja z nagonom in z nujnostjo.
Jean-Yves, Patrick in Corinne je delo, ki zahteva več perspektiv: pogled publike na plesalca, na posameznika ali na skupino; pogled plesalca na občinstvo; pogled publike na delo kot celoto in na sam ples, v skladu z lastnimi referencami in spomini. Gre tudi za konstrukcijo subjekta, plesalca, gledalca; je stvar zornega kota.