Gledališko potovanje.
Janko in Metka je ena najbolj znanih evropskih pravljic. Njena krutost je strašanska in nepojmljiva, toda v resnici gledamo na to zgodbo kot na metaforo človeškega odraščanja – njegove poti skozi življenjsko pomembne situacije ali spremembe, s katerimi se moramo spopasti in ob tem preživeti. In na simbolni ravni je v času odraščanja veliko takšnih situacij. Janko in Metka gresta tako na pot kot otroka, vrneta pa se kot mlada ženska in moški. Ta pot ju je zaznamovala in spremenila. In spremenila ni samo njiju, temveč tudi njuno okolje – v domu, kamor se vrneta, ni več zlobe. Ta je kar sama umrla. Njuna preobrazba iz šibkih otrok v močna individuuma je povzročila, da zlobe ni več, ker sta močnejša od nje.
Kar nas zanima pri uprizarjanju te stare, morda celo zastarele pravljice je njen naboj »potovanja«. Ta je tak, da se skozi pot protagonista »obrusita« in spremenita. Ko se vrneta, ni nič več isto – ne onadva ne njun svet.
Specifika predstave za predšolske otroke in prvo triado je ta, da v njej liki ne govorijo, saj zgodbo že vsi poznamo. Več prostora je za igralčevo telo, gib, glasbo in vizualno podobo.
