Glasbena veseloigra v dveh dejanjih.
Italijanka v Alžiru je dvanajsta Rossinijeva opera, ki je bila premierno uprizorjena v gledališču San Benedetto v Benetkah 22. maja 1813 in je za skladatelja pomenila dokončni skladateljski preboj. Leto 1813 je rojstno leto Wagnerja in Verdija, Rossini pa je bil takrat star 21 let. V tem obdobju svojega življenja je Rossini deloval kot obseden, njegov delovni tempo je bil naravnost legendaren: že leto prej je bilo uprizorjenih šest njegovih oper, leta 1813 pa je dodal še štiri. Večinoma je ustvarjal zelo hitro, Italijanka v Alžiru naj bi nastala v manj kot mesecu dni. Zaradi pomanjkanja časa pa je Rossini recikliral operno temo, ki jo je pet let prej uglasbil skladatelj Marcolini, in bil zato deležen neutemeljenih in dokazano neupravičenih obtožb plagiatorstva. Precej podobnosti najdemo tudi z Mozartovo opero Beg iz Seraja. Vzporednice s slednjo so kar presenetljive, zaplet in tema obeh oper sta skoraj enaka: v obdobju pred nastankom Mozartove opere leta 1782 je bilo v Evropi namreč v modi vse, kar je spominjalo na Turke, tudi zaradi spomina na zadnje turško obleganje Dunaja sto let poprej. Napoleonova odprava v Egipt je bila nov sprožilec zanimanja za lavantinske zgodbe o piratstvu.
Na premieri Italijanke v Alžiru sta v nosilnih vlogah nastopila diva Maria Marcolini kot Isabella (Rossini je zanjo napisal večino svojih koloraturnih mezzosopranskih partov) in Filippo Galli kot Mustafà. Opera, ki je nastala po libretu Angela Anellija, je dosegla velik uspeh in se je v kratkem času uvrstila na repertoar skoraj vseh večjih evropskih opernih gledališč. Pozneje je bila dolgo pozabljena in lahko bi rekli, po krivici.
Orientalski kolorit begovega dvorca v Alžiriji, koloraturne vragolije pevskih vlog in komičen razplet zavozlane zgodbe je na oder postavil izkušen italijanski režiser Emanuele Gamba, orkester bo vodil priznani italijanski dirigent Marco Guidarini.
