Italijanko v Alžiru je ljubljanska Opera na repertoar uvrstila po šestdesetih letih. Kot je na nedavni novinarski konferenci povedal umetniški direktor opere Marko Hribernik, je Rossinijeva veseloigra izziv tako za glasbenike in dirigente kot za režiserja in uprizoritveno ekipo.
Delo so krstno uprizorili leta 1813 v Benetkah. Skladatelju je pri 21 letih prinesla prepoznavnost in se v kratkem času uvrstila na repertoar skoraj vseh večjih evropskih opernih gledališč. Kasneje so nanjo pozabili.
Po dirigentovih besedah v njej kažejo podobnosti z Mozartom in njegovo opero Beg iz Seraja, saj je v takratnem času po Evropi vladalo navdušenje nad Turki in njihovo modo. Sam je k izvedbi pristopil na način, s katerim bi poudaril njeno eleganco, komičnost in ritmičnost, ki sicer izhaja iz libreta Angela Anellija.
Režiser je svojo postavitev označil kot mešanico klasične in sodobne uprizoritve, natančnega stila pa ni želel izpostaviti, ker je trenutni čas po njegovih besedah kompleksen. Ta kompleksnost se odraža tudi v značajih moškega in ženske, kar se v primeru Italijanke v Alžiru kaže na odru tudi med protagonistko Isabello in glavnima moškima likoma – Lindorom in Mustafo.
V teh vlogah se bodo na skupaj osmih uprizoritvah, ki bodo na sporedu do 25. februarja, predstavili Nuška Drašček in Elena Dobravec, gosta Bryan Lopez Gonzalez in Aco Bišćević ter Peter Martinčič in gost Nebojša Babić.
Koreograf predstave je Lukas Zuschlag, scenograf Massimo Checchetto, kostumograf Carlos Tieppo. Svetlobo je oblikoval Milčo Aleksandov, dramaturgijo pa podpisuje Tatjana Ažman.
V Livornu bodo opero uprizorili konec marca.