Koreografsko delo Christosa Papadopoulosa, ki je na CoFestivalu s svojim kolektivom prvič nastopil leta 2017 s predstavo Elvedon, leto zatem pa festival otvoril s koreografijo Opus, je zagonetno s svojo navidezno preglednostjo in varljivo razvidnostjo. Če bi o njem sklepali iz fotografij, bi nas lahko zavedlo v prepričanje, da gre za okularocentrično komponiranje plesa s koreografovo »božjo« sanitarizacijo gibanja, kakršno je cenil modernizem. A kar se pri Papadopoulosu izvija iz njegovih rab naravnih sistemov ali klasičnih kompozicijskih konceptov, so skupinske gibalne konfiguracije, ki s filigransko nestabilnostjo, prehodnostjo, pretvornostjo, nihanjem ali utripanjem našemu pogledu onemogočajo enotno zaznavo. Prehodne niso samo kinetične strukture njegovih kolektivnih koreografskih konfiguracij, temveč tudi načini, kako jih gledamo.Kinetična forma se pred našimi očmi spreminja v socialno kompozicijo, a v istem trenutku prehaja v dinamično, nihajočo snov.
Koreografsko delo Christosa Papadopoulosa se z nami ne pogaja z nikakršno ekspresivno retoriko, s katero bi nas v kaj specifičnega prepričeval, niti pred nas ne stopa kot geometričen objekt plesnega modernizma, ki bi nas učil gledati razprt prostor in zaslišati njegov neobičajni ritem. Če recepcijo plesa osvobodimo navezanosti na optične podatke in atletiko očesa razprostremo, kakor da imamo oči po vsem telesu, se skupina v naše gledalsko telo vpiše s premenami svojih kinestetičnih dinamik, kakor kinestetična koreografska skulptura ali celo naravna snov. Mikrokinetična organizacija Iona skupaj z zvočnimi in vizualnimi elementi individualno in kolektivno človeško telo udejanji kot dinamiko (naravnega) organizma ali snovi. Če okularocentričnosti klasične spekulativnosti spremenimo perspektivo, se lahko s pomočjo Jane Bennett, ki v svojem delu Živahna snov, Politična ekologija reči (2011) predlaga nehierarhičen pogled na razmerja med človeškim in naravnim, vprašamo, kakšni problemi bi nenadoma zadevali raziskave izvornih celic, če bi se odpovedali predpostavki, da je edini vir vitalnosti v snoveh človeški duh? Ali če si izmislimo svoje vprašanje: kako bi gledali na koreografijo, če bi gibanje subjektov na odru za trenutek razlastili in si zamislili, da teles ne premikajo niti koreograf niti plesalci sami, temveč naravni procesi v njih?
Zdi se, da koreografsko delo Christosa Papadopoulosa onstran koreografskih stilov in retorik na nov način naturalizira prav tovrstne probleme, s katerimi koreografija vstopa v nove vidike političnosti.