Ko začnem analizirati gib v predstavi ION, me ves čas preganja misel na vešče. Prvi prizor: Luč pri tleh, ki oddaja močno, vendar kratko LED-svetlobo, ki se širi v bližnjo okolico. Iz ozadja nenadoma pristopicajo prva stopalca, ki hitro in nejasno na pogled zdrsijo skozi svetlobo. Sledijo še ena in še ena in še ena, dokler ne nastane popolna zmeda. Medtem ko se prostor polni s temi malimi lebdečimi podobami, ciklično gibanje okoli enega vira svetlobe postaja čedalje hitrejše. To me spominja na trenutek, ko na topel poletni večer prižgemo luč ali svečo na terasi, okoli nje pa se začnejo zbirati vešče, ki jih svetloba privlači, vseeno pa so rahlo zmedene in se vanjo ne znajo zares umestiti. Podobe so najprej same in v njihovem gibanju ni zaznati vzorcev, ko pa se luč začne povzpenjati v višave, njihovo gibanje prevzame potreba po združevanju in tako se postopoma začne oblikovati usklajeno premikajoča se gruča teles, ki delujejo kot lutke v nekakšnem transu. Gibanje skupine deluje povsem identično, gladko, pretočno, človek bi pomislil, da so telesa zaradi gole podobe zgrajena le iz mišic in preostalega tkiva ter da kosti sploh ne potrebujejo. Kot celota ne gibanja potencirajo, kar se ohranja med celotnim pomikanjem v prostoru. Pomikajo se s pomočjo stopal, ki zaradi pudra, ki so ga na začetku posuli po tleh, z lahkoto drsijo po plesnem podu in ustvarjajo občutek lebdenja. Ravno ta občutek pa njihovo pomikanje v globino odra in približevanje publiki naredi nezaznavna. Skupina deluje kot velika gmota isto premikajočih se vešč. Če pa smo pozorni na gibanje posameznika v vsaki skupini, zaznamo različnost v gibu. Vsak izvajalec h gibu, ki je tako imenovani osnovni gib, prispeva lastno estetiko, ki izhaja iz posameznikove telesne konstitucije. Naj objasnim: Vsak posameznik izvaja gib na svoj način, razlike se zaznajo zaradi njihovih razgaljenih teles. Zaradi golote in posebne osvetljenosti telesa lahko zelo jasno vidimo mišično konstrukcijo plesalca. Briljantno ter hkrati bizarno je bilo to, da si ob podrobnem opazovanju telesa lahko pri vsakem premiku opazil, od kod točno gib izvira. Na primer »val« poteka iz reber in lopatice proti ključnici, nato skozi vrat proti ramenskemu obroču, od tam se začne rahla spirala skozi nadlahtnico, ki sproži rotacijo v komolcu, nato povzroči še križanje podlahtnice in koželjnice ter se nadaljuje v rahlo spiralo v zapestju skozi dlančnice in členke prstov v velik podaljšek v prostor. Sleherni gib je poseben in uporablja iste mišične skupine. Po navadi nikoli nisem pozorna na take podrobnosti, vendar je pri tej predstavi umirjena enotna akcija gledalcu omogočala, da preuči vsakega posameznika posebej. Skozi predstavo se samo gibanje na prvi pogled drastično ne spremeni. Opaziti je le spremembe izvora gibov ter s kakšno intenziteto in estetiko so izvedeni v določenem času. Skratka, gibanje, ki je bilo prisotno v predstavi ION, je bilo razdelano do potankosti in sestavljeno iz neskončno majhnih kontrakcij ter hipnih sprostitev telesa. Vsaka najmanjša gesta je bila točno določena in je kot košček sestavljanke pomagala oblikovati skupno celoto – skupno sliko.

Prezenca plesalcev je bila zelo vabljiva in je v trenutku pritegnila našo pozornost, čeprav je bila za nas nekako nedostopna. Plesalci so neprestano strmeli v črnino prostora za publiko, kot da pred njimi ni nikakršne vsebine, le praznina. To znova vzbudi asociacijo na vešče, saj so v prostor zrli, kot bi bili v transu in se sploh ne zavedajo, kaj počne njihovo telo. Čudaški pogledi in čudaška prezenca      so ustvarili tako močno energijo, da je prevzela vsak kanček telesa opazovalca.

Prostor je v predstavi deloval kot velika praznina, v kateri so se znašli ioni, ki so nato začeli graditi neko novo strukturo, ki pa na koncu ni uspela. To gradnjo sta podpirali tako luč kot glasba. Toda glasba giba nikoli ni diktirala ali usmerjala, temveč je z njim delovala v harmoniji. Gib je predstavljal glasbo in glasba je predstavljala gib. Morda bi na trenutke, ko se je telo za hip sprostilo, celo lahko rekli, da je bilo videti, kot da so na odru glasbeni akordi, ki odzvanjajo v neskončnost. Glasba je bolj polnila tišino in usmerjala pozornost, kot da bi zares zarisala svojo izrazno linijo.

Podobe so najprej same in v njihovem gibanju ni zaznati vzorcev, ko pa se luč začne povzpenjati v višave, njihovo gibanje prevzame potreba po združevanju in tako se postopoma začne oblikovati usklajeno premikajoča se gruča teles, ki delujejo kot lutke v nekakšnem transu.

Predstave ne bi označila niti kot pripovedno niti kot abstraktno … Ne vem niti povsem, kako bi jo definirala. Bila je tako močno izrazna in pripovedovala je zgodbo, ki bi lahko zapolnila celoten roman, vendar ko bi ta roman odprli, bi bile strani prazne, nobenih besed, nobenega smisla, toda ta nesmisel ima velik smisel. Ne znam se drugače izraziti. Abstraktno? Mogoče. Pripovedno? Verjetno. Znano? Definitivno. Jasno? Niti pod razno.

Absurdno. Absurdno po definiciji pomeni »kar je v nasprotju z logiko, nesmisel«. Pa to velja tudi za to predstavo? Če pogledamo koncept oziroma opis predstave na spletni strani, bi morda temu lahko rekli tako. In tudi če preberete zgornji odstavek, moje naslednje besede ne bodo imele smisla, vendar tako mora biti. Zakaj? Zato da ima stvar smisel, čeprav ta smisel ni razumen drugim še manj pa meni. In če sedaj izrazim svoj pogled na absurd v predstavi, priznam, da se svojim besedam in opisu na spletni strani uprem. Ne. Ne vidim absurda in ga ne zaznavam. Predstava se mi zdi popolnoma racionalna in gibalno smiselna. Morda bi označili asociacijo z veščami za absurdno, a se mi tudi to zdi krivično. Saj vendar ni vsaka misel, ki je malo zunaj norme asociacij, absurdna. Ali pač? Morda se tokrat prvič zares zavedam, kako ne razumem pojma absurd. Po definiciji preprosta oznaka, ki jo lahko skoraj vsak dan pripišemo vsaj eni prigodi. Ampak kateri? Kaj je za vsakega posameznika absurd? Ga zares sploh lahko definiramo kar tako? Zato rečem stop. Stop temu razmišljanju in prosim za izbris te besede, saj se mi zdi krivična. Nekomu logična in jasna, celo lahko pripisljiva. Meni pa se zdi grozna. Kako nekaj definirati kot absurdno. Kako v predstavi ION zaznati ali ne zaznati elementa absurdnosti, če zares ne vem, kaj to pomeni?!

Predstava se mi na prvi pogled ni zdela nekaj novega, nevidenega ali pa celo popolnoma norega. Ampak dalj časa ko sedim za tipkovnico in pišem, bolj ugotavljam, kako je spremenila mojo percepcijo pogleda na gib, telo in funkcijo našega telesa v prostoru. Zdi se mi, da sem odkrila nekaj, kar ni opisljivo. Vsaj ne še za zdaj. Predstava je nekako zagnala nek nov delček v mojih miselnih procesih, ki še ne razume, kako delovati v skupnem sistemu, kot so delovali izjemni plesalci na odru 1. 12. 2021. Morda je za zdaj tukaj pika in konec pisanja, čeprav imam občutek, da razmišljanja o videnem še zdaleč ni konec …

Kritiška refleksija je nastala v sklopu predmeta Ustvarjalna delavnica (Umetniška gimnazija smer sodobni ples, SVŠGUGL) pod mentorstvom Maje Delak in v uredništvu Maše Radi Buh.