Drama.
Monumentalna mariborska zgodba brutalnega časa, kjer uzakonjeno sovraštvo trči v poetično metafiziko sanj, strahov in ljubezni.
Zgodba monumentalnega romana In ljubezen tudi Draga Jančarja (1948) se začne z drobnim, skoraj naključnim dogodkom: dve dekleti stojita sredi mariborskega trga pred Kavarno Astoria in eno od njiju v mimoidočem pripadniku esesovskih enot prepozna znanca. Ta naključen pogled, ki je ujet v staro fotografijo, sproži dramatičen niz dogodkov, ki se zgodijo v izjemno zgoščenem času zadnjega leta vojne, spremenijo pa življenja za vedno – tako intimno kot družbeno. Droben pogled in sprva neobvezen klepet presunljivo in usodno preplete življenja posameznikov, ki se sprva niti ne zavedajo, na kakšen način in kako močno so njihova življenja prepletena. V času, ki mu je zavladalo sovraštvo, poskušajo vsi predvsem živeti in preživeti, pri tem pa zavarovati vsak svojo ljubezen ter ohraniti kar največ dostojanstva in človečnosti. A ta preprosta želja je izjemno nevarna. Turbulentni čas zgodovine in naraščanje nasilja v okupiranem Mariboru, med uporniki v pohorskih gozdovih, v koncentracijskem taborišču na severu Evrope in med povojnim prevzemanjem oblasti namreč pred preizkušnjo postavljajo vsakogar, tiste, ki so v tej zgodovinski blodnjavi človeštva nasilniki, žrtve ali oboje hkrati. In ljubezen tudi je tako morda naslov, ki zavaja, a hkrati upoveduje središčno moč, ki žene vse, ki se pojavijo. Toda tudi ljubezen se ob vsej svoji moči skrha in duh utrudi, kot je zapisano v neki Byronovi pesmi. Čeprav se vojna konča, orožje utihne, so posledice daljnosežne: časi po vojni so drugačni, predvsem pa so zaradi izkušnje vojne radikalno drugačni ljudje in odnosi med njimi.
In ljubezen tudi ni le ne zgodovinski, ne vojni in ne ljubezenski roman, pa čeprav je vse to. V prvi vrsti je to intimna zgodba o uničujoči moči ljubezni – in sovraštva. Prav velika želja po ljubezni vsakogar od štirih glavnih pripovedovalcev zgodbe usodno zaznamuje. Skozi intimne zgodbe Sonje, Ludwiga, Valentina in Katice, ljudi z različnih koncev zgodovine, pa Jančar kot osrednjega protagonista pravzaprav postavlja mesto Maribor, njegove trge, ulice in ljudi, s tem pa mu postavi literarni spomenik.
Uprizoritev v odrski adaptaciji režiserja Luke Marcena in dramaturginje Tatjane Doma za izhodišče jemlje Jančarjevo kompleksno mrežo intimnih človeških usod in pogledov na turbulenten čas zgodovine. S principom hitre, skoraj filmske montaže prepleta vinjete življenja, spominov in sanj, s tem pa omogoča kalejdoskop raznolikih optik: kadriranje pogledov in glasov, ki isti trenutek zgodovine doživljajo z različnih perspektiv, kar tok čas za vsakega od njih premakne v drugo smer, ob tem pa ponuja presenetljiva in presunljiva srečanja. Tako kot Jančarjeva predloga tudi uprizoritev prepleta brutalno naturalističnost življenja s poetičnostjo in metafiziko sanj, strahov in ljubezni. In ljubezen tudi tako ni historičen pogled na dogodek II. svetovne vojne v mestu Mariboru, ampak predvsem opomnik današnjemu turbulentnemu trenutku, kako pomembna je človečnost. Da ljubezen lahko preživi, ni dovolj samo ljubezen.
