Nesrečnemu Pridamanu, ki išče izgubljenega sina Klindorja, naj bi mag Alkander pričaral pogled v sinovo življenje. Oče Pridaman je tako - skupaj z gledalci - prestavljen v nekakšno magično gledališče, v katerem spremlja zgodbo o nestanovitni Klindorjevi usodi. Dogodivščine drznega mladeniča se sprva sučejo okrog komedijsko obarvanega ljubezenskega zapleta, nato pa se začno vse bolj zaostrovati in se slednjič preobrnejo v pravo tragedijo... Toda ali je to, kar je Pridaman videl - in kar smo videli mi - res? Kje je meja med videzom in resničnostjo? Kaj je življenjska in kaj odrska iluzija?
Pierre Corneille, veliki francoski dramatik, pesnik in eden od snovalcev klasicistične dramatike 17. stoletja, je svoj obsežni dramski opus več kot tridesetih del skoraj v celoti posvetil tragedijski zvrsti. Odrsko utvaro, svoje mladostno delo, je sam označil kot "un etrange monstre", čuden stvor, saj se s svojo specifično zgradbo komedije, v kateri se odigra fiktivna tragedija, izmika enostavnim opredelitvam. Po uspešni prvi uprizoritvi leta 1636 se je obdržala na repertoarju Maraisove gledališke skupine kar dobri dve desetletji, kar je bilo v tistih časih sila nenavadno. Ko pa so na gledaliških odrih zavladala stroga klasicistična pravila, je utonila v pozabo. Ponovno so jo čez dve stoletji odkrili romantiki, zares oživela pa je šele v 20. stoletju, zlasti ko je po slavni Strehlerjevi režiji leta 1984 postala takorekoč uspešnica evropskih gledališč. Njeno baročno razčustvovanost, skrivnostno zgodbo in razgibano zgradbo smo v slovenskem jeziku spoznali šele leta 1993 ob njeni in tudi avtorjevi prvi uprizoritvi (SLG Celje) ter knjižni izdaji.
