Hišni red / House rules

Sodobno življenje je podvrženo določenim akcijam, vzorcem in ponavljajočim se gibom objektov in teles, o katerih bi lahko razmišljali tudi v okviru (koncepta) koreografije. Podobno kot vsebina kontejnerjev ti scenariji niso povsem vidni in jasni, zato bi lahko rekli, da je sodobno življenje polno skritih in netransparentnih koreografij. Tudi kontejnerji, ki pripadajo infrastrukturi, delujejo nemoteno in po navadi izginejo pod pragom vidnosti. Koreografija Mateje Bučar zato skuša vzpostaviti minimalen okvir, da bo ta vsakdanja urbana koreografija postala vidna in čitljiva. Preizprašati želi recipročnost med človeškim telesom in objektom kontejnerja ter njegovimi odpadnimi materiali, ki so derivat ekonomske matrice kapitalizma. V njeni koreografiji smeti prevzamejo določeno performersko pozicijo, predlagajo gibanje v recipročnem odnosu s človeškim performerskim telesom. Mateja Bučar koreografijo tako zastavi kot odnos med performersko-plesnim telesom in objektnostjo današnjega sveta, ki ne bo zastala niti takrat, ko bo performersko-plesno telo odsotno, in se bo koreografija objektov lahko avtonomno nadaljevala.