Performans oziroma instalacija Hišni red Mateje Bučar se vklaplja v serijo dogodkov in predavanj, ki so se ali pa se še bodo zvrstili v okviru projekta k000ntejnerji: objektnost, ekologija in abstrakcija kuratoric Alje Lobnik in Kaje Kraner. Težnja po preigravanju s kontejnerji, v katerih se skladišči, prevaža, nalaga, prelaga, odpira in odvaža, je težnja po konceptualizaciji in razumevanju temne pege neznanega v srži sodobne tržne ekonomije, saj kontejnerji, kot zapišeta avtorici koncepta, organizirajo 90 odstotkov vsega blaga na svetu, pri tem pa je znane zgolj 20 odstotkov njihove vsebine. Umetnice, ki so ali pa še bodo performirale v okviru tega projekta, so Živa Božičnik Rebec, Mateja Bučar in Neja Zorzut.

V kontejnerju pred Novo pošto se tokrat osredotočamo na instalacijo Mateje Bučar, ki dobro sovpade s celotno konceptualno zastavitvijo dogodkov. Njena koreografija je velikokrat povezana s premikanjem telesa v okviru preprostega vsakdana, kjer človek ravna z vsakdanjimi predmeti, pospravlja, skladišči, jih prestavlja, kopiči … Koreografinja skuša prekiniti strogo razmejevanje človekovega telesa in objektov, kot je na primer žoga v performansu Parquet Ball ali avtomatski sesalci v predstavi Rdeči oktober. Mateja Bučar postavlja telesa ljudi in stvari v medsebojno odnosnost, klasično razmerje med objektom se prekine, v ospredje stopijo relacije, kjer koreografijo določajo predmeti in obratno. Gre za raziskovanje družbene koreografije, saj je samo gibanje telesa podvrženo ustaljenim praksam vsakdanjih opravil, telo koreografije ni esencializirano, temveč vselej že družbeno, v njenem okviru pa predmeti dobijo svojevrstno gibljivost in živost.

V kontejnerju je tokrat Primož Bezjak, oblečen v rožnato srajco, z umirjenim tempom, počasen in brezizrazen, s puhalnikom listja v rokah razpihuje napihnjene in zavezane raznobarvne vrečke za smeti, ki šumijo, plapolajo, se dvigujejo, lebdijo in padajo, zamejene v notranjosti kontejnerja. Bezjaku vsake toliko časa katera vrečka po nesreči uide iz kontejnerja, sicer pa jih s puhanjem ohranja v notranjosti, kjer plešejo okoli njega in povzročajo šumeči zvok plastike. Po nekaj minutah Bezjak odloži puhalnik listja ob rob, na drugi rob kontejnerja položi še enega in zapusti prizorišče. Vzpostavita se pisano tihožitje in dialog med puhalnikoma listja in vrečkami. Občinstvo je povabljeno v notranjost, kjer se lahko poigrava s koreografijo odpadlih plastičnih vrečk, kar spontano proizvede drugačen odnos do nečesa tako banalno odpadlega, kot so smeti.

Mateja Bučar postavlja telesa ljudi in stvari v medsebojno odnosnost, klasično razmerje med  objektom se prekine, v ospredje stopijo relacije, kjer koreografijo določajo predmeti in obratno. Gre za raziskovanje družbene koreografije, saj je samo gibanje telesa podvrženo ustaljenim praksam vsakdanjih opravil, telo koreografije ni esencializirano, temveč vselej že družbeno, v njenem okviru pa predmeti dobijo svojevrstno gibljivost in živost.

Ker je performans Hišni red zasnovan izjemno konceptualno, ga je treba umestiti v okvir predavanj, ki se zvrstijo pred njim. Ob naslednji ponovitvi bo to predavanje Primoža Kraševca Vojna oblika kapitalizma, pred premiero pa smo lahko poslušali predavanje Alje Lobnik Pod pragom vidnosti: odpadno in zapuščeno. Lobnik je odnos med človekom in stvarmi, ki ga Mateja Bučar vzpostavlja v Hišnem redu, interpretirala s pomočjo koncepta intra-akcije, neologizma, ki ga je uveljavila teoretska fizičarka in feministka Karen Barad. Intra-akcijo lahko razumemo kot teorijo relacij, kjer se vsakdanje razmerje med objektom in subjektom poruši in kjer predmeti lahko delujejo na nas tako, kot mi delujemo nanje. Medsebojne svetove konstituirajo relacije oziroma odnosnosti med ljudmi in stvarmi, s konceptom intra-akcije pa Karen Barad preseže idejo o že vnaprej vzpostavljeni subjektivnosti in identiteti človeka, ki bi obstajal pred medsebojnim srečevanjem. S pomočjo tega koncepta se nam tudi Hišni red prikaže v drugačni luči; vrečke za smeti dobijo svojevrstno živost, na nas delujejo tako, kot mi delujemo nanje, in tako se predamo njihovi šumeči govorici ter monotonemu ritmu puhalnikov listja. Predmeti nas nagovorijo, iz odvečnosti in obrobja vsakdana so privlečeni v drugačen kontekst, kjer z njimi vzpostavljamo nove, drugačne, nevsakdanje relacije.

Vrečke za smeti, napolnjene z zrakom, ki lebdijo v praznem kontejnerju in ki bi jih puhalnik listja moral prestaviti na svoje mesto odvečnosti, vzpostavljajo še eno dimenzijo projekta Mateje Bučar. Hišni red je negativ reda, je obrat od ustaljene prakse čiščenja, ki izloči nepotrebno, ki se torej očisti lastnih odpadkov, jih postavi na stran in pusti za sabo. Mateja Bučar s Hišnim redom opozarja na ekološko dimenzijo današnjega sveta, kjer odpadki ne izginejo, temveč se kopičijo na obrobjih, v puščavah, na dnu morja ali na obalah, kjer vzpostavljajo svoj organizem. Čeprav se zdi, kot da so nam nekaj zunanjega, se hkrati razraščajo in rastejo znotraj nas. Kontejner, kakor si v predavanju Alja Lobnik izposodi besedo Michela Foucaulta, je heterotopija, torej potencialno drugačen prostor, v katerem je mogoče misliti transformacijo in v katerem je vse odvečno mogoče pustiti, da se razrašča v lastnem habitatu. V ospredje torej stopi estetika nečesa temeljno nelepega in odvečnega, ki v kontejnerju dobi drugačen pomen in prav zaradi svoje (ob)robnosti kaže na mehanizme sodobnih družbenoekonomskih odnosov.