Hiša Bernarde Alba

Nebo krvavi in sije rdečico na neskončno planoto makovega polja. Latice prično odpadati. Volkovi jočejo in tulijo, objokujejo in hrepenijo po luni, ker brez nje ne zmorejo živeti. Jok hrepenenja odmeva na praznem polju in takrat na nebu zasveti električno modra luna. Latice maka poletijo po planjavah, plešejo pod krvavim nebom. Električno modra luna je privid, ki se prične razblinjati, in volkovi jočejo, da bi ga ujeli, preden popolnoma izgine. Modre lune ni, ampak volkovi jo vidijo, ker je tako živa in tako močno modro sije na tem krvavem nebu. Še zmeraj tulijo, in bolj kot tulijo, bolj električna je modra luna. Čeprav na krvavem nebu sveti polna praznina, volkovi objočejo njeno električnost in ta vse bolj sveti. Luna je tista iluzija, ki volkovom daje moč. Kliče jih in vabi in oni plešejo.