Gerro, Minos in On

Gerro, Minos and Him (Gerro, Minos in on) govori o treh moških, vrženih v prazno sobo, v kateri morajo najti način, kako prebiti skupni čas. Tako se pred očmi občinstva začne igra nenehnih transformacij njihovih teles in odnosov. Uporabljajo le to, kar imajo v sobi – svojo domišljijo, svoje telo, telesa svojih partnerjev in občinstva – ter se uspejo oddaljiti od dejanske sobe gledališča in oblikovati fiktivne prostore, ki trčijo s praznim prostorom in njimi samimi. Tako se začne nadrealistično popotovanje njih samih in z njimi tudi občinstva, v katerem se odigravajo nevarne, a igrive igre, ki so obenem ganljive in absurdne. Posrka jih vrtinec vpitja, poplesavanja, ljubezenskih prizorov po navdihu kabukija in plemenskega petja. Izmenjujejo se osamljenost in občutek skupnosti, globoka občutenja in plesni soli, groteskni in pretanjeni gibi, gorenje in sijaj, odmetavanje kože in ponovno rojstvo.

Iz kritik:

Trije preplašeni neandertalski moški se stiskajo v kotu, ne da bi si drznili stopiti v sobo, kratke, umazane srajce komajda zakrivajo njihovo goloto. Predstava, ki je prejela nagrado na 23. festivalu v Stuttgartu, se začne z grlenimi kriki in režanjem, ki je nekje med psihiatrijo in živalskim vrtom. Kot avtistični otroci si le strahoma upajo odlepiti od stene, ki jim nudi zaščito, dražijo drug drugega kot nerodni klovni in pozirajo kot kamenodobni ljudje. Sporazumevajo se z grimasami, objemi ali silovitim udarjanjem, drug drugega grizejo in ližejo ter se prepletejo kot tri osamljene opice. ... V počasnem posnetku opazujemo odkritje sveta, zavojevanje tuje sobe, ki nas s svojo brutalnostjo vznemirja, a obenem s svojim naivnim telesnim eksistencializmom tudi spravlja v dobro voljo. /Predstava je/ vzoren primer prednosti neodvisnega gledališča: poguma za prestopanje meja, zgoščene in rigorozne produkcije ter izbruha domišljije v vseh smereh.
(Angela Reinhardt)

Pri tem triu je pomembna energija. Ne nepretrgana energija električnega toka ali popolna in harmonična forma, pač pa izmenjujoča se napetost, mehanizem valov, ki poganja tri like.
(Magalie Sauvage, www.fluctuat.net)

Pri uporabi prostora pomislimo na Merca Cunninghama in način, kako je vsak performer predišče. V Gerro, Minos and Him vsak performer še bolj kontinuirano preoblikuje prostor okrog sebe, preobrazba pa je absolutno strastna in ganljiva. Fizikalnost in teatralnost se prepletata na izviren način. Telesnost je valujoča in praznujoča. Telesa gorijo. Performerji se nikoli ne »prihranijo«,, in v tem smislu je predstava izredno širokogrudna. Delujejo proti vsakršnemu naučenemu vedenju, ki nas omejuje ter nas dela tako modre in sramežljive. V tej predstavi pa se ne morejo upreti temu, da bi čutili prisotnost drug drugega, da bi se grabili, dotikali in še več.
(Fabien Rivière, Espace Magnétiques)