Drzna in kompleksna predstava, ki prepleta ples, gledališče in živo glasbo, govori o eni ključnih tem sodobnega sveta. Izraelska koreografa Guy Weizman in Roni Haver, prejemnika številnih mednarodnih nagrad, v veliki slovensko-nizozemski koprodukciji raziskujeta mehanizme strahu.
Smo namreč v negotovih časih. Svetovni konflikti nas dosežejo takoj ter povzročajo strah in negotovost. Brez strahu bi bilo življenja kmalu konec, saj gre za telesni in duševni odziv na bližajočo se nevarnost, ki nas pred slednjo obvaruje. Strah je lahko vznemirljiv in zbuja vratolomne občutke. Toda lahko zgradi tudi zid in nam preprečuje, da bi se z odprtimi očmi srečali z neznanim. Človekove čute izostri in nas napravi budnejše, a obenem tudi napadalnejše. Obenem pa je lahko tudi razlog za spremembo ali pa vsaj za to, da ostanemo na varni razdalji pred nevarnostjo. Strah omejuje našo svobodo in lahko poraja ksenofobijo, sovraštvo med ljudmi in med državami. Je naša obramba, a obenem z njim postavljamo ločnice.
Predstava temelji na besedilu Alberta Camusa »Niti žrtve niti krvniki«, objavljenem jeseni 1946 v odporniškem časniku Combat, ki ga je francoski pisatelj pomagal urejati med nacistično okupacijo.
Camus je nasprotoval totalitarnim režimom tako levice kot desnice in smrtni kazni ter se je zavzemal za slogo v skupnosti in za človekove pravice. Prizadevanja za preseganje ideološkega fanatizma v predstavi igrajo osrednjo vlogo.
»Živimo v strahu, kajti absolutno prepričanje ni več mogoče (...), ker živimo v svetu abstrakcij, teles in strojev, absolutnih idej in primitivnega mesijanstva. Pred ljudmi, za katere menimo, da imajo popolnoma prav, se nam zadrgne grlo. (...) razumeti moramo, s čim imamo opravka, kaj strah pomeni ter kaj obsoja. Implicira in obsoja svet, kjer je umor legitimen in kjer je človeško življenje nepomembno.« (Albert Camus, Ne žrtve ne rablji 1946)
