Drama.
Tragična ujetost v temačen labirint prepovedanih strasti.
Fedra Jeana Racina (1639–1699) velja danes za največjo dramsko mojstrovino, v kateri je dramatik uresničil najvišje in najstrožje zahteve poetike francoskega klasicizma. Zgodbo o Tezejevi ženi, ki se zaljubi v svojega pastorka Hipolita, je Racin spisal v aleksandrinskem verzu za igralko, svojo ljubico Marie Champmeslé, ki si je želela »burno razgibane drame, kjer bi se umetniško izživela«. Naslovno vlogo (ki še danes predstavlja eno najbolj fascinantnih vlog klasičnega repertoarja) je Marie odigrala v krstni uprizoritvi Fedre leta 1677 leta v Parizu. A veličastna tragedija je ob premieri naletela na mešane odzive, tudi na kritike, da je »preveč asketska«, zato je kultni status v francoski dramatiki pridobila malce kasneje, zagotovo pa že v času, ko je Voltaire o njej zapisal, da gre za »prvo mojstrovino človeškega duha«.
Dogajanje, ki je postavljeno po Aristotelovem načelu enotnosti časa, kraja in dogajanja, razkriva tragično zgodbo o ljubezenski krivdi in kazni, hrepenenju, osamljenosti, pomanjkanju milosti in sočutja, ko strast in sram postaneta instrument destrukcije ne le glavne junakinje, ampak vseh, ki se jih dotika vprašanje človekovega končnega smisla in problem človekove svobode.
Fedra, ki je v evokaciji mitologije dedno zaznamovana in jo slepo vodi njena strastna ljubezen do pastorka Hipolita, je tragična junakinja, kompleksna osebnost, ki se sooča s svojo človečnostjo, družinskimi vezmi in družbenimi normami, dovoljenim in prepovedanim, sama pa je obsedena s svojo krivdo, ki jo doživlja hkrati kot užitek in bolečino. Roland Barthes v eseju o Racinovem človeku pravi, da se »ljubezen, ki je pri Racinu čista preskušnja fascinacije, tako malo razlikuje od sovraštva; sovraštvo je odkrito telesno, je ostro občutje drugega telesa … in kakor ljubezen sproži tudi sovraštvo val radosti«. Racinova Fedra, ki se motivno napaja v Evripidovi drami, s svojimi močnimi neobvladljivimi čustvi, ki so v konfliktu z moralnimi, etičnimi in družinskim normativi, sproži plaz, ki pod svojo težo pokoplje vse vpletene. Kot taka je bila vir ne samo Racinu, pač pa tudi drugim dramatikom: Seneki, Sarah Kane, Marini Carr, Simonu Stonu …
Brbotajoča notranjost, ki je v Racinovem besedilu ubesedena v obliki skrajno estetizirane poezije, pa na odru potrebuje konkretno utelešenje strasti in skritega bistva telesa. Priredbo dramskega besedila bo za namen mariborske uprizoritve pripravil Tibor Hrs Pandur, uprizoritev pa bo režirala Livija Pandur, ki je ob snovanju uprizoritve zapisala: »Uprizoritev bo temeljila na priredbi Racinove tragedije, ki je že v osnovi predelava Evripidove drame Hipolit, upoštevala pa bo tudi kontekste drugih literarnih priredb, pa tudi sodobne dramaturške reinterpretacije, ki črpajo iz mita o Fedri. Ko danes po skoraj tristo petdesetih letih, kolikor je minilo od nastanka Racinove Fedre, odstranimo plasti časa, ki prekriva njeno drznost in svežino, je Fedra še vedno tragedija o lepoti in obscenosti ter fenomenu neustavljive ljubezni.«
