Dih jemajoča virtuoznost triptiha v koreografiji Alexandra Ekmana, Edwarda Cluga in Jiřija Kyliána.
Švedski koreograf Alexander Ekman je nedvomno eden izmed najzanimivejših koreografov svoje generacije, ki se z globoko prespraševanjem posveča predvsem bivanjskim simptomom današnjega človeka. S svojim neobičajnim smislom za humor in s številnimi elementi presenečenja se je v koreografiji Left Right Left Right osredotočil na koncentracijo ter pomen pravočasnosti in ritma, pri tem pa je z menjavanjem zvočnih pejsažev ustvaril unikatno študijo človeškega gibanja.
Podoben vtis ustvarja tudi koreografija Handman, ki jo je Edward Clug ustvaril za podmladek Nizozemskega plesnega gledališča (NDT 2). Glasba repetitivnih struktur Milka Lazarja evocira dinamično plesno platformo, na kateri Clug izvede reinvencijo nekaterih figur in jih reaktivira skozi intenzivno delo rok. Humorna inovativnost in detajlna prečiščenost celotne gibalne konstelacije predstave sta Clugu prinesli nominacijo za prestižno koreografsko nagrado Benois de la danse v letu 2017.
V koreografiji Falling Angels, ki jo je Jiři Kylián leta 1989 ustvaril za Nizozemsko plesno gledališče, je avtor uporabil minimalistično glasbo Steva Reicha, ki jo je ta ustvaril po lastnih vtisih ritualne glasbe iz Gane. Gibalne linije provokativne koreografije za osem plesalk so na več mestih "nalomljene" z ostrimi tolkalnimi gestami in zasuki, ki dajejo gibanju nepredvidljivo dinamiko, celotna fizična struktura nastopajočih pa tako kulminira v mogočno, skorajda kruto vizualno lepoto, ki gledalcu jemlje dih.
