Po motivih kratke zgodbe Franza Kafke: Preobrazba.
Kdo: Štirje smo. Dva, ki sva nekje med plesom in nekje med cirkusom. In dva, ki sva šolana za igralca, pa ne želiva samo igrati, temveč bi tudi gibala. Naša gledališko – plesna zgodovina je kratka in prihodnost verjetno še krajša, ker svet ni ukrojen za kulturo, šport ali znanost. Svet se vrti zaradi Facebooka, Instagrama ali Tiktoka. Svet je ena velika blagajna. Zato nam oprostite, nekateri znajo metati bombe, nekateri vedo vse o vsem, mi pač delamo samo predstave. Za vsako teatrsko generacijo je končni cilj nebo. Res pa je, da je več načinov, kako priti tja.
Kaj: Franz Kafka (1883-1924), češki pisatelj judovskega rodu, sodi med ustvarjalce, ki so na gobec premetali sodobno literarno brbotanje. Kljub izrecni želji, da bi po smrti vsa njegova dela zažgali, se Max Brod, Kafkov najtesnejši prijatelj, obljube ni držal in je pisateljeve izmišljije, postopoma spravljal v naša miselna prekopicevanja, kjer je še dandanes naše možgane tako rekoč nemogoče pripraviti do tega, da bi uvideli, da je Kafka pravzaprav zabaven.
Kafkov humor ne vsebuje besednih iger, duhovitih opazk, jedkega zabavljanja okrog telesnih funkcij ali seksualnega namigovanja, nikakršnega pynchonovskega burkaštva bananinih olupkov ali požrešnih polipov, nikakršnega rothovskega satirstva ali barthovske metaparodike ali nabritega woodyallenovskega nergaštva. Tu ni nobenih »ta-dim, ta-dam« preobratov sodobnih situacijskih komedij niti kakršnihkoli »prepametnih« otrok ali profanih starih staršev ali benigno salonskih vstajniških hipsterjev. Kafkove osebe niso nikdar zgolj votli norčki, ki bi se jim rogali, temveč so tudi absurdni, strašljivi in žalostni.
Zakaj: Naučili so nas, da je »jaz« nekaj, kar preprosto imaš. Niso pa nam povedali, da si moramo umetnost ega predstavljati kot nekakšna vrata. K tem vratom prihajamo in tolčemo po njih, tolčemo in tolčemo, saj si vstopa ne le želimo, temveč ga potrebujemo. Ne vemo, kaj je to, a ga lahko čutimo, to absolutno hrepenenje, da bi vstopili, medtem ko tolčemo in rinemo in brcamo, da se vrata končno odprejo. In odprejo se navzven, da uvidimo, da smo ves ta čas že bili znotraj tistega, kamor smo pravzaprav hoteli. Rekli bi lahko, da je komično vedno hkrati tudi tragično, tragično pa vedno tudi neznansko in dostojanstveno radostno. Kafkove zgodbe so sicer čudovito potovanje, ki pa je razumljivo samo tistim, katerih čelni raženj in z njim abstraktno mišljenje sta se že dodobra razvila.
Kot je rekla Kafkina miš: »Oh, svet je z vsakim dnem ožji. Najprej je bil tako širok, da sem se bala, kar tekla sem in bila vesela, ko sem v daljavi končno na levi in na desni zagledala zidove, ampak ti dolgi zidovi tako hitro tečejo drug proti drugemu, da sem zdajle že v zadnji sobi in tamle v kotu je past, v katero bom stopila.«
»Samo smer gibanja moraš spremeniti,« je rekla mačka in jo požrla.