Ana Lorger, 11. 1. 2022

Ono, ki se giblje

EN K TE GLEDA, po motivih kratke zgodbe Franza Kafke Preobrazba. Zavod Godot, Vitkar zavod. 7. 1. 2022, Stara mestna elektrarna.

Foto: Mojca Špik

Kafkova pisava se mnogokrat zdi suhoparna, v njej težko najdemo neposredno tematizacijo seksualnosti in telesnosti, njegov jezik se mnogokrat izgublja v opisovanju turobnega vsakdanjika, skozi katerega zevata nenavadnost in čudnost. Avtor je mojster dolgih, nesmiselnih dialogov, togih povedi, ki so prepletene s terminologijo birokracije in prava, povedi, ki mnogokrat ne izhajajo iz kavzalno logičnega zaporedja, opisujejo stanje stvari kot stanje nujnosti, česar njegovi protagonisti posebej ne polemizirajo. A po prebranih romanih ali kratkih zgodbah nas vedno znova prevzame občutek, da se za dejanskimi osebami skriva možnost nečesa singularnega, problematika občega stanja stvari, kar kaže na vprašanje smisla sveta in vloge človeka v njem.

Kolektiv štirih mladih ustvarjalcev, plesalcev in igralcev, Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek in Mojca Špik, je na odru Stare mestne elektrarne v Kafkovih besedilih iskal mesto telesa, fizičnega prostora in izraz odtujenosti ter tujosti, ki jo ta češki pisatelj judovskega rodu nenehno opisuje. Predstava En K te gleda je nastala po motivih Kafkove kratke zgodbe Preobrazba, čeprav so se ustvarjalci, da bi zajeli duh njegove pisave, ukvarjali z njegovim celotnim opusom. En K te gleda nosi obliko klasične postavitve in dramaturgije, kjer Inan Du Swami, Klara Kastelec in Tadej Pišek prevzamejo vlogo zunanjega sveta, torej družine, prokurista, najemnikov, ostalih likov v zgodbi, Mojca Špik pa glavno vlogo Gregorja Samse, ki se spremeni v insekta. Kot pri mnogih plesnih predstavah so odlomki besedila posneti in predvajani po zvočnikih, nekajkrat pa svoj posneti glas v živo dopolni tudi igralec Tadej Pišek. Odlomki nam pomagajo, da se ponovno spomnimo na vsebino Preobrazbe, ki jo sicer gibanje teles pripoveduje na veliko bolj abstraktni ravni.

Osnovna zastavitev prostora in gibanja sestoji iz belih podolgovatih desk in štirih stolov. Te nastopajoči nenehno spreminjajo, dvigujejo, na njih stojijo, nosijo drug drugega, po njih plezajo, sedijo, stojijo in se gibajo. Na začetku se zastavi nekakšno pravilo, ki telesom diktira, da mej belih ploskev ne prečijo, temveč ostajajo znotraj njih, ujeti v njihovo notranjo arhitekturno logiko. Gibanje nastopajočih je izjemno virtuozno, delno celo cirkuško, kar ustvarja hibrid med dramskim, cirkuškim in plesnim gledališčem. Vsi ti deli pa se med seboj dopolnjujejo v koherentno celoto. 

V gibanju je najprepričljivejša prav Mojca Špik, ki svoje telo popolnoma transformira v insekta, v njenem pogledu in gibanju je moč zaznati popolno drugost, tujost, njena človeškost je ukinjena. Nemoč, drugačnost in nenavadnost tega osrednjega bitja v občinstvu celo sprožajo sočustvovanje, neke vrsto identifikacijo, čeprav se zdi, da nič na tem telesu ni podobno človeku. A vendar predstava ponuja tudi brisanje teh meja, človeško telo reducira na razsežno dimenzijo, na popolnoma fizičen aspekt, ki deluje kot mehanizem ali celo stroj. Njena prezenca je kakor podton Kafkovih romanov, molčeča, a vseskozi bdi nad nami in opozarja na lastno odvečnost v ustroju sveta.

Kolektiv štirih mladih ustvarjalcev, plesalcev, igralcev in igralcev, Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek in Mojca Špik, je na odru Stare mestne elektrarne v Kafkovih besedilih iskal mesto telesa, fizičnega prostora in izraz odtujenosti ter tujosti, ki jo ta češki pisatelj judovskega rodu nenehno opisuje.

Po drugi strani delujejo Tadej Pišek, Klara Kastelic in Inan Du Swami kakor eno telo, skupni organizem oziroma kolektiv, ki nevarno preži nad molčečo tujostjo v prostoru. Tudi oni so gibalno izjemno suvereni in prepričljivi. Poosebljajo mati, sestro in očeta, nato prokurista in tri nove podnajemnike. Z deskami ves čas zapirajo insekta v kote, ga skušajo potlačiti, odstraniti. To počnejo s premikanjem plošč, ki vedno bolj postajajo meje med drugostjo insekta in navadnim vsakdanom, ki ga ljudje kljub zevajoči čudnosti skušajo nadaljevati. Predstava nekajkrat ponudi tudi komično dimenzijo tega vztrajanja, to pa najbolj poosebijo trije podnajemniki, ki se v družinsko stanovanje vselijo, da bi družina imela od tega kaj prihodka, saj je Gregor Samsa, ki predstavlja edini vir financ v družini, to samoumevnost ukinil. Trije podnajemniki so kot trije mušketirji, podrejo meje med belimi ploščami in temnim podom ter zavzamejo prostor odra, ki ga tako hitro, kot so prišli, tudi ukinejo.

Zgodba se konča z Gregorjevo smrtjo, meja med belimi ploščami in črnino plesnega poda se ukine, skozi to ukinitev vznikne smrt. A gibalni kolektiv vzpostavi še epilog, ki ga napove Tadej Pišek s stavkom »Crknu je«, s slednjim se preseka tudi glasbena podlaga predstave, ki je prej ves čas izjemno klasična, v njej prepoznamo na primer Händla in Bacha. V epilog nas pospremi sodobnejši komad Dua Silence. S tem zaključnim delom plesni kolektiv na začetku še vztraja pri razliki med nami in Onim, drugačnim, tujim, ob čistem koncu pa vsi nastopajoči posodijo svoje noge in roke, da bi ustvarili veliki skupinski organizem, kot da bi hoteli prenesti sporočilo, da smo tudi vsi mi kakor Gregor Samsa. A to transformacijo prekine Mojca Špik, tako da se zazre v občinstvo in odkoraka z odra. Morda lahko celotni predstavi očitamo zgolj konec, saj podčrta tisto, kar je bilo moč razbrati že prej.

Kljub danim produkcijskim razmeram Zavoda Godot in Vitkar zavoda je ustvarjalni kolektiv iz preprostih sredstev, kot so bele deske in štirje stoli, uspel vzpostaviti izjemno virtuozno, precizno in prepričljivo hibridno predstavo, ki Preobrazbo Franza Kafke prenese v jezik telesa, o drugosti in tujosti pa spregovori skozi mehanizem gibanja in tako v ustaljenem redu vsakdana razpre dimenzije bizarnega (ne)smisla. S klasičnimi in vsem dobro znanimi besedili je mnogokrat težko odpirati nove interpretacije, a z gibalnimi dimenzijami in abstraktnim prenosom znakov je tej predstavi uspelo odpreti nam še neizrečen presežek besedila. Zdi se, kot da v podtonu predstave res lahko zaznamo prisotnost pogleda tega nenavadnega in tujega K.

Mojca Špik, Klara Kastelec, Tadej Pišek, Inan Du Swami

Povezani dogodki

Ana Lorger, 22. 6. 2022
Transformacija odvečnega
Ana Lorger, 18. 6. 2022
Virtualno paralelni
Ana Lorger, 14. 6. 2022
Rdeča luč med množico glasov