Dvojčka in vrag

Dvojčka in Vrag prihajajo tokrat naravnost iz Kube. Zgodba o dvojčkih, ki sta ukanila vraga, nas bo najverjetneje spomnila na marsikatero drugo različico poznano v evropski in slovenski tradiciji, a vendar prinaša zgodba, ki izvira iz afrokubanske legende, drugačne barve v interpretaciji ustroja sveta. Zgodbi je lutkovno preobleko nadel Rene Fernandez Santana, eden najbolje zastopanih avtorjev na Kubi in umetniški vodja lutkovnega gledališča v Matanzasu, v kraju, kjer je afriška kulturna dediščina še posebej prisotna. Z njo preveva Matanzas tudi duhovno izročilo, v katerem je Rene F. Santana, kot pravi, »našel vse tiste podobe, ki so obogatile mojo predstavo o značajih, ki živijo v dveh resničnostih: v trenutni, z mojih ulic, sosesk, parkirišč in mostov ter v magični, ki jo predstavljajo scenariji, garderoba, ličila, maske, slike in lutke.«
 Ibo in Idobe, dvojčka, ki v jorubski mitologiji predstavljata eno od naravnih moči, sta v lutkovni igri Reneja F. Santane, razposajena in sladkosnedna otroka, ki se podata na pot pustolovščine. Vraga, ki je porušil naravni red na gori in ustanovil svoje kraljestvo, lahko razorožita prav zato, ker sta po otroško radovedna in predrzna. A bistveno je, da vraga ne premagata z orožjem, marveč z bistroumnostjo, s šalo, ki se ne dotakne telesa, a načenja dušo – s šalo, ki je skozi zgodovino postala v kubanski družbi sredstvo zaščite proti vsem nesrečam. Zato imata dvojčka tudi posebno moč.
 Obenem je to tudi zgodba o enakosti in različnosti dvojnosti, saj dvojčka, »ki sta enaka, enaka kot oči, ušesa, kot roke in noge!«, vendarle razmišljata vsak s svojo glavo. Je pripoved o vse prežemajočih naravnih silah, je zgodba o močnih in šibkih, dobrem in zlu, lepem in grdem, redu in neredu, modrosti in nevednosti. In ne navsezadnje je to tudi pripoved o odraščanju.