Don Juan

Španski plemič Don Juan Tenorio, če je sploh obstajal, si najbrž ni mogel predstavljati, da bo v prihodnjih stoletjih postal junak številnih literarnih in glasbenih del ter sinonim za večnega zapeljivca. V svet umetnosti ga je v začetku 17. stoletja vpeljal njegov rojak Tirso de Molina z igro Seviljski zapeljivec in kamniti gost. Zgodbo o neusmiljenem zapeljivcu žensk in skrunitelju mrtvih, ki je bila takrat povsem običajna tema, se je lotil tudi eden največjih dramatikov francoske in svetovne dramske literature Jean-Baptiste Poquelin Molière, ki je premierno uprizoril svojo komedijo v petih dejanjih Don Juan ali Kamniti praznik leta 1665. S postavitvijo dogajanja na Sicilijo se Molière opre na svojega španskega kolega in na različne legende o večnem zapeljivcu, prevarantu in šarmerju, ki so krožile po Pirenejskem polotoku, in ustvaril mojstrovino, ki še danes navdušuje gledališke avtorje po vsem svetu. Molièrova igra balansira med komedijo in tragedijo, njegov Don Juan pa se z vsemi znanimi lastnostmi in značajem zaveda svojih dejanj, človek, ki analizira in ironizira tuja, pa tudi svoja dejanja, ki se ne boji iti v temne plati človeškega obstoja in tako postaja edinstvena tragična figura. Molièrov Don Juan, ki se po nekem čudežu ni nikoli znašel na repertoarju hrvaškega največjega gledališča, je svojo premiero doživel v zagrebškem HNK kot velika dramska ansambelska uprizoritev v režiji gosta iz Severne Makedonije Dejana Projkovskega prav ob 400-letnici avtorjeve smrti.