Gibalno-predmetna predstava.
Dežela žalostnih psov(k) je krajina gradnikov sinove identitete, ki jo ključno zaznamujejo različne figure materinstva. Odnos med mamo in sinom se razpira iz različnih perspektiv, ki mu gradijo svojevrsten oltar. Poveličevanje in mitizacija na eni strani se srečujeta s stiskami in tegobami tega za odraščanje temeljnega medčloveškega odnosa.
Mama se v Deželi žalostnih psov(k) pojavlja onkraj svoje telesne in družbene vloge v mnogoterih literarnih, likovnih in ideoloških reprezentacijah. Njena vloga odpira v vprašanja materinskega jezika in domovine. Med mamo in sinom vlada generacijski prepad, ta odseva v razmerju med podeželjem in urbanim središčem, med starim in mladim telesom, med žensko in moškim. V tem si za ključno vprašanje zastavlja načine, kako sta oba – mama in sin – zaznamovana, določena ter kako lahko svoj odnos osvobodita v patriarhalno urejenem svetu.
Osnovnemu formalnemu izhodišču animacije predmetov, ki jih v vsakodnevni rabi vsebinsko ali simbolno povezujemo z materinstvom, se pridružuje koreografska raziskava sinovega in materinega telesa. Dežela žalostnih psov(k) ne govori z besedami, temveč kolažira podobe, avtofikcijske artefakte in gibalne fraze, da bi ubesedila zamolčane občutke, ki prevevajo poglede, objeme in poljube med materjo in sinom.
To je zgodba o odraščanju in brazgotinah, ki nam jih odraščanje zapusti. Zgodba o neznosnosti bremen, ki nam jih nalaga družina. Zgodba o dveh telesih, ki neizčrpno lajata drug na drugega, da bi na samem koncu lahko prišla skupaj.
