Koncertni performans
»Moje telo se nehote pogovarja z njegovo glasbo. Moja robustnost, grobost, neposrednost v razmerju z njegovo mehkobo, liričnostjo. Moje mišice v razmerju z njegovo nežno kožo. Slišim ga. Želim mu odgovoriti. Ne samo, da glasba rodi ples. Tudi ples rojeva glasbo.«
S temi besedami Leja Jurišić povzema ustvarjalno radovednost, ki je botrovala glasbeno- performativnemu projektu De facto, prvemu tovrstnemu sodelovanju med plesalko in koreografinjo ter skladateljem in multiinstrumentalistom Milkom Lazarjem.
Odrsko sobivanje dveh izrazitih umetniških individualistov prinaša odkrivanje nepredvidljive izrazne potence, kjer na presečišču giba in zvoka vznika predstava, ki jo avtorja povzemata kot iskanje sledi do resnice sodobnega človeka. Preko svojevrstnega ustvarjalnega dialoga in ekperimentiranja se Jurišić in Lazar podajata k preseganju lastne avtorske pozicije, da bi izpostavila krhkost in nestabilnost bivanja v aktualnem trenutku, se dotaknila pristnosti človekove eksistence onkraj vsakršne ideologije ali želje. Projekt De facto, pri katerem sodeluje tudi Petra Veber, tako naslavlja samobitnost življenja v vrtincu sodobne apatije; izhaja iz težnje po posameznikovi osvoboditvi od vseprisotne totalitarnosti smisla, da bi markirala pot do avtentičnosti njegove bivanjske izkušnje, njegove svobode, upora ...
Zvočna struktura projekta temelji na trodelni partituri za orkester, katerega vlogo tokrat prevzema sam komponist: Milko Lazar s pomočjo elektronskih simulatorjev, pravih instrumentov in računalniško podporo glasbo na odru izvaja kot solist. Sledi orkestra, ki ga ni, so na odru nakazane s pomočjo inventarja in glasbil, med katerimi vznika in se giblje pulzirajoče telo Leje Jurišić. Njen ples aludira na mnoštvo govoric njenih koreografskih predhodnic; Jurišić z markantno in vsekakor pomnljivo odrsko prezenco uveljavlja polifonijo glasov, ujetih v monolit singularnega telesa, iz katerih na ostankih preteklosti klije prihodnost: zdi se, da njena koreografija kriči po novi, radikalni obravnavi ženskega telesa tako v razmerju do družbe kot do Drugega.
Skupni nastop glasbenika in plesalke tako rezonira kot svojevrstna transformativna praksa, tako za nastopajoča kot za njune gledalce. Njuno odrsko delovanje raziskuje (ne)zmožnost preseganja lastnega položaja s pomočjo tveganih investicij v spontane interakcije z Drugim, tako na neposredni ravni giba in zvoka kot tudi na nivoju, kjer se njun odnos levi v čutno alegorijo širše družbene konstelacije. Predstava De facto tako mapira teren za iskanje resnice v postfaktičnem svetu. Resnice, zrcaljene v odrski prezenci neukročenega ženskega telesa in dekonstruirane zvočne matrice, ki pred gledalci prerasteta v čutno manifestacijo hrepenenja, strasti in poguma.
