Če mi date pravico za interpretacijo preteklosti, mi dajete v roke usodo prihodnosti. Jacques le Goff
En prostor, dva stola, dva človeka. Dve interpretaciji, dve ideologiji, ista zgodba.
Človek, ki je prodal svet je intimna drama o krizi in potrebi človeka po tem, da si vedno znova ustvarja lastno interpretacijo naključnih dogodkov. Povabi nas, da premišljujemo o tem, v kolikšni meri in kako ustvarjamo zgodbe, junake in antijunake, ter koliko smo tudi sami produkt pripovedi, v kateri se odločimo živeti. Človeška zgodovina je nenehna kolizija dveh nasprotujočih si silnic, potrebe po verjetju svoji osebni legendi, s katero osmislimo svoj obstoj, in želje, da bi to potrebo prevedli v univerzalni jezik, ki naj bi bil merodajen za vse. Potrebe torej, da že na dnevni ravni naših vsakodnevnih eksistenc ustvarjamo zakonitosti svojih malih svetov, kjer veljajo zgolj naša pravila. Kaj pa se zgodi, ko se znajdemo na poziciji, kjer lahko te sanje udejanimo in jih ponudimo kot razlago o " edinem smislu našega obstoja"? To je točka, na kateri vstopamo v našega Človeka, oz. tisti del v njem, ki bi raje, kot priznal, da ni idealnega recepta za svet po meri vseh, Svoj svet prodal.
Je človek vedno le skupek različnih zornih kotov in referenčnih točk, ki jih je ponotranjil? Je te poglede možno izkrivljati do te mere, da lahko tudi sporne ideje dobijo svojo utemeljitev? Ali lahko znotraj družbene strukture, v kateri živimo, sploh razpolagamo z miselnimi in jezikovnimi procesi, ki so onstran nje? Ali s svojem delovanjem, čeprav utemeljenim na želji po spremembi, le preigravamo tisto, v kar so nas vzgojili verjeti? Ali je mogoče znotraj obstoječe družbene strukture, utemeljene na diktatu dinamike moči, govoriti o človeškem, ki se zmore upreti kvarnim mehanizmom ideologije, o človeškem, ki sluti, da se rešitev nahaja onstran opredeljevanja in poglabljanja razlik? Prek soočenja predstavnikov dveh ideologij nas predstava ves čas vodi po osi med družbenim in intimnim, nagonskim in kulturnim, sprejemljivim in moralno spornim.