Samo akcija, skorajda hrupna v prizadevanju, da bi zaustavila naraščajočo histerijo, da bi ne bilo treba gledati v obraz niča. V režiji zadnje igre A. P. Čehova je Magelli povezal Stanislavskega in Mejerholda, zavest o človeški krhkosti, o propadu, o lepoti ljubljenega vrta, ki ga bodo prodali, da bi plačali dolgove, in distanco, ki jo je oblikoval z mislijo na konstruktivizem. Da bi prek slike propada ruske družbe z začetka prejšnjega stoletja spregovoril o današnjem času.
Paolo Magelli se je po desetletjih ustvarjanja v gledališčih na Balkanu – in tudi pri nas, kjer se spomnimo vsaj Vojčka v Mariboru in Zločina na kozjem otoku v Mladinskem gledališču – vrnil v rodno Italijo, Toskano. Njegova prva uprizoritev v gledališču Metastasio, ki ga vodi od leta 2010, je navdušila občinstvo in kritike.