Balet Carmen za godalni orkester in tolkala je nastal leta 1967 in spada med najizvirnejša in obenem tudi najuspešnejša dela ruskega skladatelja Rodiona Ščedrina. Kot diplomant glasbenega konservatorija v Moskvi je bil eden izmed najpomembnejših glasbenih osebnosti nekdanje Sovjetske zveze. Mednarodni sloves je dosegel s svojimi baleti – večino jih je napisal za svojo ženo Majo Plisecko, eno izmed največjih ruskih primabalerin 20. stoletja. Ščedrinova smela orkestracija, duhovito preoblikovanje ritmičnih detajlov, sopostavljanje različnih razpoloženj in mestoma grobo prepletanje glasbenih motivov iz zadnjega stavka (farandola) iz scenske glasbe Arležanka – slednjo je Bizet napisal k istoimenski Daudetovi drami – so s svojevrstnim ikonoklazmom Bizetove opere po večini šokirali estetske puriste. Kljub temu je eden največjih zagovornikov baletne novitete postal veliki duh ruske glasbe 20. stoletja, Dmitrij Šostakovič, ki je v glasbenem delu videl zgledni primer umetnosti kongenialne transkripcije in plesnega slavja.
Plesna kreacija baletne plesalke in koreografinje Valentine Turcu se bo v mariborskem Baletu po izjemno uspešni premieri Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva (v sezoni 2012/2013) osredotočala predvsem na senzualni plesni magnetizem, ki izvira iz erotičnega naboja in libidinalne moči dekadentne protagonistke Carmen. Baletni libreto tako vseskozi ostaja fokusiran na osnovno premiso zgodbe – ljubezensko potenco ženske, svobodno izkušanje erotike in njeno vpetost v ljubezenski trikotnik med Don Joséjem in Escamillom. K celoviti podobi in vzpostavitvi svojevrstne avre plesnega spektakla prispeva tudi kostumografska podoba v kreaciji mednarodno uveljavljene izraelske umetnice Michal Negrin, ki s svojim edinstvenim fantazijsko arabesknim in neoklasičnim čutnim slogom navdušuje gledalce ter poznavalce mode in kulture oblačenja po vsem svetu.
Koreografska kreacija Valentine Turcu popolnoma prevede Ščedrinovo glasbeno ekspresijo v neoklasični plesni medij, kar pojasnjuje tudi ustvarjalka s svojimi besedami: "Rodion Ščedrin je opero Carmen predelal zelo plesno, ritmično, dramatično in resnično strastno in dinamično. Podčrtal je vsako frazo, v kateri so zelo jasni konflikti, osebnost likov in medčloveški odnosi – ne samo v sami zgodbi, ampak tudi izven nje. /…/ Balet Carmen je nedvomno melodičen; tudi sama zgodba je prežeta s čustvi, željo, ljubosumjem, strastjo, obsedenostjo in posesivnostjo na eni kot tudi žalostjo na drugi strani. In prav ta dualizem je nemara razlog, da se vedno znova ukvarjam s prav takšnimi nemoralnimi junakinjami, kot je Carmen."
***
Omenjenemu baletu se pridružuje tudi baletni divertissement (beseda označuje plesni vložek, namenjen razvedrilu) Paquita, ki sta ga ustvarila libretista ter koreografa Joseph Mazilier in Paul Foucher. Mazilier je balet koreografiral na glasbo Edouarda Deldeveza, delo pa je bilo prvič izvedeno 1. aprila 1846 v prestižni pariški dvorani Le Peletier. Baletna stvaritev je zaradi priljubljenosti postala repertoarna stalnica pariškega Baleta vse do leta 1851. Že leto po praizvedbi pa je delo za Carjev balet v Sankt Peterburgu na novo postavil znameniti baletni mojster, libretist in koreograf Marius Petipa (pri koreografiji mu je asistiral rojak Pierre-Frédéric Malavergne). Mimogrede, Paquita je tudi prvo delo, ki ga je Petipa postavil na ozemlju tedanje Rusije.
Natanko tri desetletja kasneje (leta 1881) se je Petipa odločil, da bo razmeroma lahkotno koreografsko kompozicijo nadgradil v novo baletno postavitev – pri tem mu je pomagala prav za to priložnost komponirana glasba Ludwiga Minkusa.
Velja dodati, da je Petipajeva različica baleta ostala na železnem repertoarju Marijinskega gledališča vse do leta 1926. Mariborsko različico baleta Paquita pa je po Petipajevem vzoru koreografirala Irina Ivanova, članica in umetnica Marijinskega gledališča. Paquita postavi v ospredje ženski baletni ansambel, ki pod vodstvom baletne mojstrice Alenke Ribič, razvija lepoto in gracioznost klasičnega baletnega izraza.
