Koncept za omenjeno koroško grotesko „Božji nasmeh-Das Lächeln Gottes“ si je omislil Urkärntner Büro/prakoroški biro.
Produkcija je bila v rokah Slovenske prosvetne zveze in njen vodja je Willi Ošina. Koreograf in režiser Zdravko Haderlap, rojen v železni Kapli, sodi med uveljavljene umetnike, ki s svojimi projekti vedno znova preseneča in navdušuje. "Gre za avstrijsko Koroško, ki je utihnila. To je zadnji poskus, da damo Koroški še en glas preden vse zamre," je povedal režiser. Razlog so seveda politične razmere, pojasnjuje, v povojni dobi. Ta generacija je bolj ali manj že izumrla. Tu so še zelo pereče finančne težave, zaradi katerih bodo morale dolgove vračati prihodnje generacije.
"Kdorkoli se bo izobraževal, bo zapustil ta podeželski kraj in mi se bomo ukvarjali samo še z odplačevanjem dolgov. Kar nam bo še ostalo pa bo lepa narava. Tako lepa kot božji nasmeh," pojasnjuje vodilo predstave režiser Zdravko Haderlap, ki je idejo zanjo dobil pri umetnostnem zgodovinarju Abyju Warburgu - njegovem atlasu podob, spominski knjigi zahodne civilizacije in zgodbi o fantomih za odrasle ljudi. Prakoroški biro, ko se je poimenovala umetniška skupina, pa želi pristaviti svoj mozaik podob, gledaliških slik in sličic in prispevati v spominsko knjigo blaznosti odraslih ljudi.Posebno vlogo v predstavi ima tudi samo prizorišče Kulturni dom Cingelc, muzej, nekoč Sokolski dom oziroma telovadnica - z več kot 110-letno zgodovino in zanimivom odrom, zaveso, na kateri je slika v olju ustoličevanja koroških knezov. "Prostor je bil izziv. Kaj se lahko vanj postavi zunaj tradicionalnih prireditev, ki potekajo v tem domu. To je bila tudi iztočnica. Postaviti prostor v nek drug kontekst."
Kostumi Prakorošcev, drugačni kot nenavadni ne morejo biti. Ekipa je zbrana na osnovi javnega poziva z vseh vetrov, ki na avstrijskem Koroškem vedno pihajo, pojasnjuje Zdravko Haderlap. Na predstavo pa vabi tudi z razglednicami, na katerih lahko preberemo, da Koroška ljubi Dunaj, odpušča Bavarski in se požvižga na Slovenijo.