Plesna predstava.
Ko vstopimo v dvorano, vstopimo v čas brez izstopa. V dinamičnem resonančnem sistemu se vse kaže kot vnaprej določeno, a na obronkih arhitekture teles vznikajo razpoke: trenutki svobode in medčloveškega stika. Koreografija Milana Tomášika v navezavi na klavirsko kompozicijo Alfonsa Peduta afirmira samoto kot enega ključnih virov ustvarjalne evolucije in raziskuje, kako v resonančnem sistemu samota ni manko, temveč kvalitativno drugačna izkušnja bivanja. Majhni afektivni premiki v telesih zanihajo celoto, komaj zaznavni zdrsi sprožijo verige nepredvidljivih preobrazb. Včasih se razkrijejo v hipu, drugič jih uzremo šele za nazaj, ko so nepovratno preoblikovali naš prostor in naše možnosti. Binarna resonanca je zbirka mikro revolucij, ki se nalagajo, stopnjujejo in na koncu trčijo v nenadnem prelomu, ki svet postavi v novo perspektivo. Česa je telo zmožno, ko prepozna sile, ki ga oblikujejo, in začne z njimi soustvarjati?
