Ob 90-letnici Bazoviških junakov (Bazovica 2020) in 80-letnici Openskih junakov (Opčine 2021).
Bazoviška gmajna in opensko strelišče sta postala simbola določenega časa, zgodovinskih dejstev in idealov mladih ljudi, ki so verjeli v spremembe tudi v kriznih, skrajno nenaklonjenih časih. Za preobrat so prevzeli tudi odgovornost in so postavili interes skupnosti pred lastnim interesom. Ferdo Bidovec in Pinko Tomažič sta emblematična primera tega političnega in ideološkega zagona. Ob letošnji 90-letnici Bazoviških junakov in 80-letnici Openskih juankov sta njuna lika postala snov komorne gledališke predstave, ki jo je ustvarila mlada umetniška ekipa. Zamisel, ki je vodila avtorico in režiserko predstave Patrizio Jurinčič Finžgar, je bila predvsem želja po raziskovanju meje med junakom in človekom. Na tovrstne like prepogosto gledamo kot na spomenike, medtem ko bi jih globlje razumevanje njihove človeške plati spremenilo v vzornike, nositelje temeljnih vrednot, borce za pravičnejši svet, ki bi jih potrebovali tudi danes v spremenjenih, na drugačen način križnih razmerah.
Avtorica besedila je o tem napisala: »To, ali današnjemu času bolje služi zgodba o heroju ali zgodba o človeku, ni povsem jasno. Dejstvo pa je, da je bil človek, preden je postal heroj, zgolj človek. Ki se je temeljito iskal, preizpraševal in v sebi našel smisel, ki mu je nato zvesto, herojsko sledil naravnost v smrt, če je bilo treba.« Z branjem dokumentov in pisem je Patrizia Jurinčič sestavila nekoliko drugačno podobo znamenitih likov, kjer je našla prostor za zgodovinska, a navadno bolj zapostavljena dejstva: na primer, da je Tomažičev najzgodnejši znak upora petje slovenskih ljudskih pesmi, kot tudi, da se je spoštljivo izrazil o duhovniku, ki ga je obiskal tik pred ustrelitvijo, ali da je Tomažiča in Bidovca povezovala ljubezen do planin.
Resnica teh dveh likov je veliko kompleksnejša od kateregakoli površnega branja, katalogiziranja, strumentalizacije. Majda Colja je v tem smislu napisala v knjigi Po domovih kraških vasi so zagorele svečke: »Tudi moja želja je, da bi žrtve cenili predvsem kot samostojne osebnosti, ne pa kot transparente katerekoli politične opcije in da bi današnja mladina iz njihovega žrtvovanja črpala ponos za svoje slovenstvo.«
