Merce Cunningham je na svoji dolgi uspešni poti koreografiral več kot sto petdeset del in oblikoval gib za vsaj osemsto prireditev. Zaznamovalo ga je umetniško partnerstvo s številnimi pomembnimi imeni; najbolj je na njegovo praktično metodo vplivalo sodelovanje z Johnom Cageom.
Ansambel skupine CCN – Ballet de Lorraine nam ponudi v vpogled v drobce njegovega genija. Prva sta Zvočni ples in Deževni gozd, zadnji, na novo poustvarjeni drobec, ki nosi njegove ≫prstne odtise≪, se imenuje Za štiri stene.
Zvočni ples je eno najbolj priljubljenih del Mercea Cunninghama. Ustvaril ga je leta 1973, silovita stvaritev glasbenika in skladatelja Davida Tudorja prispeva idealno energično spremljavo hitremu tempu Cunninghamove koreografije.
Delo Deževni gozd navdihujejo Cunninghamovi spomini na otroštvo na tihomorskem severozahodu. Od drugih se koreografija razlikuje tudi v tem, da se razen Cunninghama nobeden od šestih izvajalcev po odplesani vlogi na oder ni več vrnil. Andy Warhol je Cunninghamu dovolil uporabo svoje instalacije Srebrni oblaki – več s helijem napolnjenih prosto lebdečih blazin iz aluminijaste folije.
Projekt Za štiri stene je besedilo in koreografijo Mercea Cunninghama spajal z glasbo za solo klavir Johna Cagea. Po premieri in edini izvedbi leta 1944 je bilo delo izgubljeno in pozabljeno, a na srečo pozneje najdeno med Cageovimi rokopisi. Sveža koreografija Za štiri stene ni obnovitev izgubljenega izvirnika, temveč stanje, ki odseva Merceov odtis tako v lastni kot tudi človeški zgodovini. S tokratnimi ≫prstnimi odtisi≪ kreativnega dvojca CCN – Ballet de Lorraine, Pettrom Jacobssonom in Thomasom Caleyjem.