Svojevrstno pomladno plesno prebujenje si lahko obetamo z uprizoritvijo triptiha sodobnih baletov z naslovom Med telesi, ki se začenja z noviteto Myth v koreografiji mladega plesnega ustvarjalca Gaja Žmavca, ki se posveča raziskovanju ljudskih pripovedi in nekaterih mitov z evropskega severa, ter nadaljuje s stvaritvama dveh mednarodno priznanih in večkrat nagrajenih koreografov – Aperture Edwarda Cluga in Rain Dogs Johana Ingerja. Vsak ustvarjalec prevprašuje določeno stanje človekovega bivanja. Kot je zapisal Clug, v svoji predstavi Aperture raziskuje idejo prostorskega interierja in posameznika, ujetega v njegov intimni prostor, ter našo povsem človeško željo biti z drugim in biti zaželen. Oder tako postane na neki način voajersko »kukalo«, skozi katerega se razgrne medsebojna privlačnost protagonistov, njihovo deljenje intime ter posledično načeto ali izginevajoče poželenje po drugem. Nizozemski časnik Trouw je Clugovo kreacijo Aperture označil kot vizionarsko in preprosto fenomenalno: »The premiere by Edward Clug looks ahead to tomorrow. Bring on tomorrow, because Clug’s Aperture is simply phenomenal.«
Drugačno, tako rekoč animalistično perspektivo bivanja z družbenega dna raziskuje švedski ustvarjalec Johan Inger v plesni uprizoritvi Rain Dogs, ki poteka ob glasbenem sopotništvu ameriškega skladatelja in tekstopisca Toma Waitsa. Medtem ko pada dež, pes s svojim zanesljivim čutom za voh samozavestno in z veliko mero radovednosti raziskuje meje svojega teritorija, pri tem pa odkriva in zaznava, kdo ali kaj je »tam onkraj«. Toda pes nenadoma ne najde več svoje poti nazaj, saj je dež spral vonj vseh sledi. Ingerjeva poosebljena metafora psa je izhodišče za nadaljnjo raziskovanje medosebnih odnosov, identitete in spola, skratka sistemov in konstruktov, s katerimi se individualno soočamo in se jim nemalokrat tudi moramo upreti.
