»Prav v tem času, ko sem pisal ta, da ne rečem roman o trobenti in oblaku, je potekala ostra polemika med Vidmarjem in Ziherlom o realizmu in fantastiki. To je bila zelo živahna debata, v katero se je vmešal celo sovjetski kritik Lipšic, jaz pa sem potem v noveli o trobenti in oblaku napisal, da končno vsaka fantastika ni nič drugega kot drugače, subjektivno izpovedan realizem.« Izjava Ciril Kosmač za Tretji program Radia Beograd, 1968
Odnos med realizmom in fantastiko prežema celotno Balado o trobenti in oblaku, pa naj delo označimo za novelo, povest ali roman. V besedilu Ciril Kosmač izpisuje dvojni zgodbi. Prva je zgodba o pisatelju Majcnu, ki se odpravi na kmetijo, da bi imel mir za pisanje povesti. Druga zgodba je ta, ki se dogaja v Majcnovi glavi – povest, ki jo želi končno preliti na papir. To je pripoved o Temnikarju in Temnikarici s Tolminskega, ki sta v 2. svetovni vojnivsak na svoj način žrtvovala svoje življenje. Odnos med zgodbama je zgrajen na kontrastih. Okvirna zgodba pisatelja Majcna je postavljena v sodobni čas, ko je Kosmač pisal samo delo, notranja pripoved o Temniku pa v leto 1943. In medtem, ko se Majcen sprehaja po valoviti Dolenjski v času cvetočega poletja, se Temnikar na svojo prvo in zadnjo junaško pot odpravi na zasnežen božični dan, med ostre robove tolminske pokrajine. In, če je Majcen jasno izpisan kot nekakšen Kosmačev alter ego, ki v mnogih replikah deluje kot direkten medij za Kosmačeve poglede na delo pisatelja in etične dileme, je Temnikar klasičen (izmišljen) literarni protagonist. A ravno v tem razmerju Kosmač ne postavlja ostrih ločnic, ampak raje ponuja prostor za razmislek, kaj sploh pomeni, da je nekaj izmišljeno »iz glave«, kot se izrazi, in kaj je v književnosti zares »resnično«.
V Baladi o trobenti in oblaku lahko tako izpostavimo dve osrednji tematiki: 1) ustvarjanje umetnika – proces nastajanja novega dela, vloga umetnika v družbi ter 2) kaj pomeni biti junak v vojni, kako se junak »naredi«, kakšen je junak in kaj so posledice njegovih dejanj. Seveda pa nam besedilo ponuja tudi vpogled, kje se vlogi junaka in pisatelja/umetnika stikata in kje oddaljujeta, končno, kaj je njuna vloga v družbi. Iz tega vprašanja izhajamo tudi v ustvarjalnem procesu delanja predstave. Kako namreč na oder postaviti delo, ki je v svoji literarni vrednosti že tako zaokroženo in celovito? Glede na to, da je Kosmač nedvomno mojster pripovednega jezika in stila, ki se tako gladko pretaka iz stavka v stavek, kaj mu lahko dodamo v gledališkem mediju, ne da bi izgubili njegovo pripovedno moč? In zakaj? Čeprav odgovor na tako vprašanje nikoli ni enostaven, pa je motivacija za postavitev do neke mere vendarle jasna: ker verjamemo, da je to zgodbo vredno ponovno povedati in ponovno slišati. Ker besedilo ne odpira samo vprašanja o posameznikovi dolžnosti, ekstremni izkušnji vojne, ampak ker prav ta tekst, z dvojno strukturo omogoča, da gledališki ustvarjalci na začetku svojih poti odkrivamo lastno pozicijo in odgovornost v svetu. Verjetno ni potrebno poudarjati, da kot posamezniki nosimo odgovornost, kakšna bo prihodnost glede na to, kakšno bo naše delo danes. Nosimo pa tudi odgovornost do preteklosti. Da bi lahko razumeli sedanjost, je namreč soočenje z našo kolektivno preteklostjo neizogibno.
Iva Štefanija Slosar
Predstava je magistrsko delo režiserja Žige Hrena.
