9

Zaznavanje, doživljanje, razumevanje. Naši čuti nam omogočijo, da lahko dojemamo svet, ki nas obkroža. Ta sine qua non pogoj je nekakšno okno v vse, kar leži onkraj nas; brez njega se nam stvari vsaj delno izmikajo. Kako je mogoče zajeti veličastnost Beethovnove Devete simfonije, če je naš sluh – kot je bil skladateljev – oslabljen? Plesna predstava 9 uteleša prav ta izziv, ki ga skuša preseči skozi drzno potovanje čutnega. Plesni kolektiv Cas Public, znan po svoji gibalni ekspresivnosti, je v soustvarjanje predstave vključil netipičnega performerja Caija Gloverja, ki svojo slušno oviranost premaguje zato, da lahko profesionalno pleše. Koreografinja Hélène Blackburn je plesalčevo oviro uporabila kot konceptualno izhodišče svoje stvaritve. V koprodukciji z belgijskim gledališčem Kopergietery je nastala predstava, ki prav gotovo nagovarja široko generacijsko paleto občinstva, saj premika meje tišine, s tem pa presega drugačnost in pretvarja plesna telesa v razumljivo govorico. Kot je zapisala koreografinja Hélène Blackburn: "/…/ v mislih ustvarjalca vedno lebdi več namenov in želja. 9 je bila zasnovana iz dveh takih vzgibov, ki sta me spremljala že dalj časa: delati z Beethovnovo glasbo in preučiti enkratnost majhnih okvar, skritih za navidezno telesno popolnostjo plesalcev. /…/ Naša subjektivnost se v svetu okrog nas odpira prav toliko, kolikor se svet prikrade vame. Zaznavanje je tako postalo katalizator, ki združuje mojo željo po ustvarjanju z Beethovnovo glasbo in s posebnostmi plesalcev, Caijeva invalidnost pa je njuno vezivo."