Dragan Živadinov se je rodil 24. januarja 1960 v Ilirski Bistrici. Na ljubljanski AGRFT je med letoma 1980 in 1984 študiral gledališko režijo. Leta 1983 je ustanovil retrogardistično Gledališče sester Scipion Nasice, leto kasneje soustanovil umetniško gibanje Neue Slowenische Kunst. Leta 1987 je sledilo kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki ga je v začetku 90. let minulega stoletja transformiral v kozmokinetični kabinet Noordung. V 80. letih minulega stoletja je gradil retrogardistične dogodke in observatorije, desetletje kasneje informanse, v prvem desetletju tretjega tisočletja pa postgravitacijske gledališke abstrakte.
Leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizem vstopil v polstoletni gledališki projektil 1995-2045 - Noordung, ki se uprizarja vsakih deset let. Leta 1998 je postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je realiziral Biomehaniko Noordung, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti. V ruskem Zvezdnem mestu je bila leta 2005 prva predstava, druga ponovitev desetletje kasneje v vitanjskem Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij. Tretja ponovitev bo letos. Na zadnji leta 2045 namerava v vesolje izpustiti umetniške satelite preminulih igralcev in ukiniti svoje telo. Takrat bo star 85 let.
Leta 2020 je skupaj z Dunjo Zupančič prejel Župančičevo nagrado.
Že desetletja ustvarjate unikaten gledališki univerzum, ki preči različna umetniška polja. Ob tem bi omenila vsaj dve predstavi - leta 1986 ste režirali za slovensko gledališče prelomen Krst pod Triglavom, leta 2018 pa v Slovenskem mladinskem gledališču skupaj z Dunjo Zupančič in Janezom Pipanom Odila, ki je, kot so takrat zapisali v SMG, premiero doživela v negotovosti pred morebitnim izbruhom novega svetovnega spopada, v času geostrateških in geopolitičnih interesov, vzponov nacionalizmov in rasizmov, kar je zelo aktualno. Kaj menite, kako ste po vašem videnju zaznamovali slovensko gledališko krajino? Je bilo v ozadju prizadevanje, da bi legitimirali alternativo tradicionalnemu gledališču in nenehno premikali meje gledališke konvencije?
Res je, v obeh ključnih obdobjih svojega umetniškega življenja sem v scenskem prostoru proizvajal združeno umetnost. Razvojno umetnost pa le z Dunjo Zupančič. Nisem pa ustvarjal umetnosti, ker Bog ustvarja, človek proizvaja. Torej proizvedel sem štiriinštirideset predstav. Od tega devet skupaj z umetniki in umetnicami iz kroga Neue Slowenische Kunst, ostalih petintrideset pa z Dunjo Zupančič. Gledališče ljudem večinoma pomeni prostor doživljanja konflikta kot akta volje oziroma drame kot razburljivega dogodka. Neverjetno, kako ljudje, dokler nismo sami vpleteni v konflikt, z užitkom in strastjo gledamo vanj. Za umetnost pa je bistvena in ključna proizvodnja prvega izhodiščnega smotra in končnega smotra gledališča. Prvi smoter so naši stari opravili že zdavnaj. Ta proces se je začel pred štirimi tisočletji. Z gledališčem so konstruirali religijo in jo opremili s strojnico obredja. Neverjeten je civilizacijski in pesniški vektor Ep o Gilgamešu, sprogramiran v akadskem jeziku ter usmerjen v helenistične ditirambske tragedije. Pred tem pa še vsa obredna totemska umetnost anonimnih umetnikov.
Danes ima vsak gledališki umetnik ali umetnica od Osla na Norveškem pa vse do gledališč na drugi strani oceanov svoj globinski vzrok, da deluje v gledališkem civilizacijskem vektorialu. Mene so najbolj pritegnili trije gledališki vektorji: filozofija skupnega podviga, abstrakcija (proti mimezisu) in (gledališka) ponovitev. To pa je že dovolj, da sem moral premikati ukoreninjene navade, od retrogardizma z Neue Sloweinsche Kunstom do postgravitacijske umetnosti z Dunjo Zupančič in Miho Turšičem. Po srečanju s Frederickom I. Ordwayem III. sem začel usmerjati vse svoje moči v končni gledališki smoter. Metodološko ga procesiram s praznotelesno gledališko režijo petdesetletne gledališke predstave Noordung::1995-2045.
Večina vaših predstav ni bila nikoli v prostorih klasičnih gledališč, bolj na njihovem obrobju. Je to zaradi tega, ker ste nenaklonjeni tradicionalnemu ali je bolj problem pri vodstvih slovenskih gledališč?
Ne eno ne drugo. Vse pri meni je izšlo iz tradicije. Iz umetniške modernistične in avantgardistične tradicije. Iz tradicije druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Že pri dvajsetih letih, se pravi leta 1980, sem imel izoblikovano zavest tako o novem kot starem. Predvsem o uporu, bogoborstvu in bogostvarstvu. Verjetno poznate tisto lirično Ujevičevo modernisično verzifikacijo (po spominu): "Kako težko je biti nemočen, kako težko je biti sam in biti star, a biti mlad! O tako mlad, a tako star." Naj takoj dodam temu, da smrti ni! In nadaljujem: Mi umetniki gledališke režije in atraktorji v odrsko središče skoraj vedno gledamo z roba. Iz dvorane. Tako sem vedno deloval. Bodisi kot gledališki režiser v svojem prvem umetniškem Neue Slowenische Kunst obdobju, ko sem na velikem odru Cankarjevega doma režiral retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom, ali kasneje kot atraktor, ko sem v SNG Ljubljana režiral predstavo Ljubezen in država ali Življenje je sen v SNG Maribor, ali v svojem pred-gledališču v SNG Vrhnika. SNG je bila kratica za Srečno novo gledališče.
Naj k temu vašemu vprašanju dodam trditev, da je slovensko gledališče po kvaliteti neizpodbitno primerljivo s svetovnimi gledališkimi duhovnimi vrhovi. Istočasno pa je gledališče najvplivnejši medij v republiki. Slovensko gledališče doživljam kot svojo družino. Saj poznate frazo: "Mi smo gledališka družina" ali recimo "Molierova družina". S svojo mamo Ivanko in očetom Ilijo se nisem vedno strinjal, ampak sta bila in še vedno sta moja nenadomestljiva, odlična družina.
Agata Juniku v svoji knjigi Indoš in Živadinov, teatro-bio-grafiji zapiše, da vajino umetniško proizvajanje tudi pošilja sporočilo, da ni samoumevno, da gledališče ne bi zmoglo spreminjati sveta. Ste imeli kdaj resno ambicijo spreminjati svet?
Gremo po vrsti. Če sem imel kdaj željo spreminjati resničnost? Kategoričen odgovor je: Ne! Nikoli, ampak čisto nikoli nisem hotel vstopiti v mehanizme urejanja in spreminjanja sveta resničnosti. Ker sem že pri štirinajstih letih vedel, da bom umetnik, je logično, da sem kasneje kot umetnik razvil zavest, da želim vplivati (dobro delovati) predvsem na metafiziko, s tem pa, poudarjam - spreminjati gledališko svetlobo in s tem posledično barvo. Svetovje. Ob tem tematskem sklopu bi vas rad opozoril na knjigo Bojana Andželkovića Umetniški ustroj Noordung / Filozofija in njen dvojnik, ki je izšla pri ZRC SAZU. Po umetnosti retrogardizma sem dosledno iskal in sledil originalu in ga našel v mitu petdesetletne predstave Noordung::1995-2045. Mit Noordung sem prvič tematiziral v nikoli dokončani operi Rekord in ga materializiral v predstavi Molitveni stroj Noordung. Ta je zame poleg predstave Marlowe iz sklopa elizabetinskih tragedij ključna predstava.
Če bi hotel spreminjati svet, bi šel študirat industrijsko oblikovanje. Industrijsko oblikovanje je umetnost, ki poleg arhitekture najbolj spreminja resničnost. Ampak v času moje mladosti takšnega študija v republiki še ni bilo. Zato pa je obstajala srednja šola, ki se je izkazala kot ključna šola spremembe naše republike. Dobesedno! To je bila srednja šola za oblikovanje v Ljubljani. Večina članov Neue Slowenische Kunsta je izhajala iz srednje šole za oblikovanje. Tudi Dunja Zupančič je obiskovala oblikovno šolo, preden se je vpisala na akademijo (ALU), enako tudi Miha Turšič. On pa je že študiral na oddelku za industrijsko oblikovanje na (ALU).
Aha, humor! Res je, humorja nisem nikoli razumel. Zato pa se gledalci ali vsaj eden med njimi med predstavo močno smeje. Najbrž zato, ker je vse res/no. V besedi res imata svoj koren besedi resnično in resnica. Mene zanima le resnica!
Kaj pa odnos Slovenije do vašega umetniškega proizvajanja? Spomnim na plakatno afero iz leta 1987, ko ste se znašli celo za zapahi vojaškega zapora. Kako se je po vašem spreminjal odnos od vaših umetniških začetkov do danes, do Prešernovega nagrade za življenjsko delo?
Prizanesljiv odnos je to bil. Če ne bi bil, takšnega opusa ne bi mogel proizvesti. Še danes mislim in ponoči sanjam v slovenščini, rojen sem v republiki in sem državljan republike. Ivanka je Gorenjka, Ilija pa je bil Bolgar. Vse v naši družini, tako pri moji mami Ivanki kot pri očetu Iliji, je izhajalo, ne da bi se tega zavedela, iz razsvetljenstva.
Konec koncev izhajam iz romantizma, ki je bil odziv na razsvetljenstvo. Iz romantike pa je izhajala historična avantgarda, nad katero sem se vse življenje navduševal. Predvsem nad izhodiščem, da mora umetnost postati metodološka. Da se morajo metafore, simboli in alegorije v umetniškem delu umakniti znakom, sistemom in modelom. Celo modulom. Umetnost je zahtevala, da umetnik razvije lastno metodo in sistem ter da podobno kot znanstvenik eksperimentira v svojem laboratoriju. Da se umetnost in znanost povežeta v novo znanje, ki še danes nima imena. Vse to je moralo vplivati name! Konec koncev sem v otroštvu v Ilirski Bistrici živel na Prešernovi ulici! Vprašajte mojo mamo Ivanko, koliko različnih enciklopedij sta mi z očetom Ilijo kupila. Še največ pa stara mati Marija Ambrož. Verjetno toliko, kolikor jih je takrat sploh obstajalo. Še danes sem vpet med Noordung metodo in Noosfero Vladimirja Vernadskega!
Kot je med drugim zapisano v utemeljitvi za Prešernovo nagrado, ste vaše umetniško delo povezali tudi z znanstvenimi raziskavami in tako ste leta 1995 lansirali Telekozmični projekt Noordung, ki se bo dokončal leta 2045. Bi lahko rekli, da je bila usmeritev v vesolje logična posledica vašega umetniškega ustvarjanja?
Z gotovostjo vem, da Slovenski vesoljski program izhaja tudi iz filozofije našega skupnega umetniškega podviga postgravitacijske umetnosti. Kulturalizacija vesolja in kozmifikacija umetnosti sta logična posledica vseh imen in priimkov, s katerimi sem skupaj proizvajal gledališke transformanse in atraktorske informanse. Na tem mestu se jim priklanjam. Saj veste, takšna je naša navada v gledališču, da se na koncu vsega priklanjamo.
"Drage moje gnade", nisem še utrujen, zahvaljujem se vam za izkazano čast, ker mi bo ta pomagala zdržati med vami še teh dvajset let in dokončati, kar sem z Dunjo Zupančič zasnoval. Snovati je resnično lepa slovenska beseda! 20. aprila 2025 bomo odigrali tretjo ponovitev predstave Noordung:: 1995 - 2045 v Vitanju. Ob tem prosim gledališkega umetnika Aljošo Živadinova Zupančiča, da nam pomaga pri finalizaciji petdesetletne gledališke predstave. Naj bo tako. Kdaj je že bilo tako?