Manj kot pol leta je od Evropske prestolnice kulture Nova Gorica/Gorica. Nam za začetek lahko poveste o vrhuncih umetniškega programa, kaj bo rdeča nit?
Niti sta dve, rdeča in zelena. Rdeča nit je meja, ker je naš slogan Go Borderless, Gremo brezmejno. Temeljno vprašanje vseh projektov je, kakšen odnos imamo do meje. Ta je lahko med državama, med kulturama, med časoma. Meja se morda kaže v navadi, ki jo je treba spremeniti. V našem primeru gre za dva naroda, dve državi, dve mesti, ki sta v preteklosti šli skozi travmatične izkušnje, sedaj pa znata mirno sobivati. Imamo tudi srečo, da smo v regiji, kjer ne samo, da ni več meje med državama, ampak ta tudi omogoča, da lahko skozi gastronomijo in vinarstvo govorimo o preseganju meja v kulturi, da lahko skozi cerkvene freske govorimo o antifašističnem boju in da lahko dodatno podiramo tiste meje, ki še obstajajo.
Zelena nit je naša smaragdna Soča, njena barva je barva naše celostne podobe. Regija EPK sega od vrha Triglava, izvira Soče do izliva v Jadransko morje na italijanski strani. Zelena nit se kaže tudi v trajnostni naravi našega projekta in prizadevanjih, da bi bili čim bolj brezogljični.
Pri tem pa se ne smemo izogniti niti bolečim stvarem, kot je denimo zgodovina Salonita Anhovo. Poskušamo iskati tisto, kar lahko uporabimo za prihodnost, z mislijo na ljudi. Ali je kakšen beton tako neoporečen, da lahko z njim kaj zgradimo, ali je dostopnost njihovega kamnoloma taka, da bo lahko prizorišče predstave sodobnega plesa?
Program sicer najlažje predstavim preko imen. Srečo imamo, da je kar nekaj domačinov uspelo v tujini in ti se skozi EPK vračajo domov. To so Tomi Janežič, Aleksander Gadžijev, Marko Peljhan, Gregor Božič ... Tukaj so tudi imena, ki so del naše tradicije, a morda Evropa še vedno ne ve, od kod prihajajo, ali ne vidi vseh razsežnosti njihovega dela, kot so Edvard Ravnikar, Zoran Mušič ali Franco Basaglia. Skozi njih je tudi moč videti, kako ta naš evropski slovenski projekt, ki se dogaja na Goriškem, potrebuje sodelovanje z nacionalnimi partnerji: Ravnikarja se ne moreš lotiti brez Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Basaglie pa ne brez Muzeja norosti. EPK je vendarle tudi izložba slovenske kulture.
Če se navežem na meje. Območje EPK je tudi zgodovinsko zelo obremenjeno (fašizem, obe svetovni vojni recimo). Bo tudi to eden od poudarkov?
Odgovor je Evropska platforma za interpretacijo stoletja (Epic), kjer bomo pokazali ključne epizode 20. stoletja, obe svetovni vojni in povojno dogajanje. To ne bo samo muzej, to bo platforma, kjer bodo razpravljali zgodovinarji, kjer bodo univerzitetniki predavali, kjer se bodo srečevali muzealci... Epic bo odprt maja, na dan zmage in v tednu Evrope kot naš odgovor na 80-letnico konca druge svetovne vojne. A že teden po odprtju se bodo v njem zbrali najuglednejši evropski muzealci, združeni v ICOM. Zavedamo se, da se je na tem območju zgodilo veliko težkih stvari, a se jih lahko suvereno lotimo tako z zgodovinsko interpretacijo kot z artistično intervencijo. Ne na način, da bi jih olepševali, ampak da z umetniškimi sredstvi pokažemo na njihovo zagatnost ali težavnost. Sodelovanje z vrhunskimi umetniki je način, da se soočimo z zgodovino. Stavimo tudi na sodelovanje s stroko. Vsebinsko ga vodi nekdanja direktorica Muzeja novejše zgodovine Kaja Širok. Epic je v bistvu muzej novejše zgodovine naše regije. Prepričan sem, da bo vzpodbudil dialoge, ki bodo treznili in odpirali oči.
Pri EPK je medijsko v ospredju tudi otvoritvena slovesnost. Nam lahko že poveste, kakšna bo?
Kot orientir lahko povem, da bomo deset odstotkov celotnega programskega proračuna namenili tej slovesnosti. Na tej ravni v celem letu prestolnice ni primerljivega dogodka. Dodatno smo si "otežili" nalogo, ker smo obljubili projekt, ki se bo odvijal med obema mestoma, "od postaje do postaje", tako da bosta Nova Gorica in Gorica resnično delovali kot eno somestje. Začelo se bo zjutraj na goriški železniški postaji, nato se bomo podali skozi Gorico in Novo Gorico do simbolične otvoritve na trgu Evrope in spektakularne otvoritve na travniku pred novogoriško občino in novogoriškim gledališčem.
Otvoritvena slovesnost bo sovpadala z 8. februarjem, slovenskim kulturnim praznikom. Režirala jo bo idejna vodja in soavtorica kandidature EPK Neda Rusjan Bric. To pomeni, da imamo nekoga, ki ne samo, da vidi naprej, ampak pozna vsak korak za nazaj. Programsko pa še ne moremo razkriti glavnih vsebin. Lahko le povem, da bo otvoritvena slovesnost neke vrste veliki napovednik najboljšega, kar bo skozi celo leto prinesla EPK. Ta pa vsebuje številne razsežnosti, ne le izključno visoko umetniške, ampak skupnostne, trajnostne, inkluzivne, športne ... Vse to bo videti že v otvoritveni slovesnosti.
Koliko obiskovalcev pričakujete takrat?
Popolnoma realno je pričakovati, da bo tisti dan v obeh mestih najmanj 100.000 ljudi. Gre za številko, ki presega seštevek prebivalcev obeh Goric. Zato hkrati z vsebino veliko delamo tudi na logistiki. Zavedamo se pomena otvoritvene slovesnosti. Da ne pokažemo samo Evropi, koliko znamo, ampak da tudi domačemu občinstvu pokažemo, da se dogaja nekaj, kar presega običajnost. Tudi sicer se veliko učimo od drugih EPK. Prav na podlagi izkušenj, ki jih ima ena od letošnjih prestolnic EPK, avstrijski Bad Ischl, na primer snujemo dnevni koledar in zemljevid za prihodnje leto. Ne gre samo za obiskovalce od drugod, ampak da prijetno presenetimo tudi kakšnega Novogoričana ali Goričanko. Velikokrat nas sprašujejo, kaj je naša dodana vrednost. To niso toliko nove gradnje, ampak je v ospredju ponovna uporaba ali odkrivanje doslej neznanih prostorov. In to nam omogočajo prav umetniške vsebine: ko prideš s simfoniki v park ali z netopirji v grad, ko zavrtiš film v gozdu ali zaplešeš v kamnolomu, se spremeni oboje, prostor in umetniško delo.
Menite, da je regija glede na obiskovalce, ki jih pričakujeta v času EPK, pripravljena, je dovolj zmogljivosti?
Tudi tukaj so dragocene izkušnje drugih EPK. Obe občini sta morali pravočasno narediti mobilnostne načrte. Italijanska stran bo mogoče morala kdaj razpreti svoje kapacitete vse tja do Gradeža in Ogleja. Na slovenski strani imamo srečo, da imamo turističnega giganta, kot je Hit, a tudi oni nimajo toliko kapacitet, da ne bi šlo brez širitve v regijo: v Brda, Vipavsko dolino, na Kras in po Soči navzgor. Realnost je, da pri nas pač ni dovolj postelj, tudi dostopnost s slovenske strani je transportno nekoliko šibkejša. Železniško omrežje je z italijanske strani preprosto bolj povezano, tudi nam najbližje letališče je italijansko - tržaško. A bodo na voljo dodatne avtobusne povezave, da se bodo ljudje lahko še isti večer vrnili domov, n. pr. v Ljubljano, če bodo prišli le na eno predstavo. V veliko pomoč pri namestitvah in transportu bo naša spletna stran, ki jo delajo prav strokovnjaki za turistične destinacije. Je pa EPK tudi lekcija za ponudnike storitev, da razmislijo, kje in kaj še lahko ponudijo. Na tak način tudi spodbujamo gospodarstvo v regiji.
Septembra bo zaživel hitri vlak med Neapljem in Gorico. Si kaj glede obiskanosti obetate tudi od Rdeče puščice?
Rdeča puščica bo gotovo pripeljala več ljudi na goriško postajo. Nas realno bolj zanimajo pogovori med slovenskimi in italijanskimi železnicami o dodatnih povezavah ter o rokih izvedbe. Daleč največja investicija v celi regiji je namreč prenova novogoriške železniške postaje (z letnico 1906 je najstarejša stavba mesta Nova Gorica o. p.). Tako ambicioznega posega verjetno brez EPK ne bi bilo; zdaj pa bo namesto tirov mesto dobilo zelene površine, univerza nove prostore, občani pa stanovanja. Mobilnost je tudi sicer zelo pomembna za program. Ne samo zaradi dostopnosti, ampak tudi zato, ker so mobilni mnogi naši projekti. Na pot smo poslali številne kulturne vsebine, od potujočega kina prek bibliobusa do futurističnega Xmobila. Pričakujemo pa tudi aktivne in dinamične obiskovalce, ki bodo soustvarjali vsebine in sledili našim potem.
Omenili ste prenovo železniške postaje v Novi Gorici. Vam bombe, ki jih sedaj odkrivajo in deaktivirajo, povzročajo kakšne glavobole?
Prav pri teh bombah se je pokazalo, kako lahko novogoriške javne službe skupaj uspešno in varno izpeljejo vse, kar je potrebno. Najbrž se je zaradi teh bomb kakšnemu gradbeniku za kakšen dan kaj zamaknilo, a zaradi učinkovitosti odstranjevanja bomb in rutine, s katero to zdaj počnejo, se pri EPK ne bojimo, da bi se zaradi tega morali zamakniti kakšni roki. Nasprotno: vse tovrstne izkušnje bodo koristile tudi pri otvoritveni slovesnosti, saj bomo morali prav tako zapirati posamezne ceste, če se bomo hoteli z godbeniki in gledalci premikati od postaje do postaje. Tako da je cela otvoritvena slovesnost svojevrstna bomba, ki bo zahtevala številne izjemne ukrepe.
Z EPK 2025 bosta prvič dve mesti iz dveh različnih držav, a samo ena EPK. Kako sodelujete z italijansko stranjo?
Smo prva čezmejna EPK. V preteklosti so bili primeri, kot je n. pr. luksemburški Esch-sur-Alzette, ki je sodeloval s čezmejnimi francoskimi partnerji, a dejstvo je, da je Nova Gorica projekt EPK dobila v konkurenci drugih slovenskih mest prav zato, ker je k sodelovanju povabila italijansko Gorico. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da je Italija z Matero ne tako davno (leta 2019) že imela svoj EPK. Leta 2025 je torej na vrsti Slovenija, ki pa je povabila čezmejnega, italijanskega partnerja. Na tem vztrajamo. To ni stvar prestiža, ampak dejstvo. To se vidi tako s finančnega vidika kot v programski avtonomiji.
Izjemno dobro sodelujemo tako z občino Gorica kot deželo Furlanijo-Julijsko krajino, ki strateško investira v nekatere projekte, s katerimi bogati naš uradni program, vendar to počne skupaj z nami.
Je vpeta tudi avtohtona slovenska narodna skupnost iz Italije?
Slovenska manjšina je za nas zelo pomembna. Prvič, ker strogo vztrajamo na večjezičnosti. Če mi vztrajamo na spoštovanju italijanščine pri nas, lahko vsakič znova opozorimo, da mora biti na drugi strani spoštovana tudi slovenščina. Ne samo pri pogovorih, ki se prevajajo, ampak gre tudi za vidnost na ulici, v oznakah, s čimer zagotovo krepimo pozicijo manjšine. Slednja pa je izjemno okrepila našo programsko ponudbo, saj je na nekaterih področjih preprosto močnejša kot slovenska stran.
Lep primer tega je organizirano filmsko področje v Gorici. To je lahko zgled tudi za našo stran. Prav manjšina je znala najti sistemske rešitve, da ni več ad hoc financirana iz leta v leto. In zdaj, ko delamo filmsko pisarno na slovenski strani, se učimo iz njihovih izkušenj. Tudi to so rezultati EPK: da s transferjem znanja enega od področij, v tem primeru filmskega, pridemo do nečesa novega, kar bo na slovenski strani lahko ustvarjalo dodano vrednost za celo Goriško. In kar naenkrat nismo več v zgodbi, kjer bi bila kultura samo strošek. Zato za nas tudi ni tako usodno, da se vse zgodi v letu 2025. Zgodilo se bo več kot dovolj, bo atraktiven program, ampak nekatere stvari se bodo razvijale ali se šele zgodile tudi po tem letu. Zdi se mi, da je z EPK povezana neka nestrpnost, da se nič ne vidi in kako to, da ne. A vsi ti procesi, v katerih smo sedaj, puščajo sledi. V prostorih, v postopkih, v produktih.
Maribor je bil EPK 2012, a so po koncu projekta propadli tudi številni projekti. Kako boste zagotovili, da se to ne bo ponovilo?
Vem, kako se je snoval Maribor in vem, da so bile storjene napake v prevelikem fokusu na infrastrukturo, ki naj bi šele posledično omogočila programe. V veliki ambicioznosti tandema Kangler-Pandur (bivši mariborski župan Franc Kancler in nekaj časa predsednik programskega sveta EPK 2012 režiser Tomaž Pandur o. p.) so bili nekateri projekti dobro zastavljeni, a jih preprosto ni bilo moč realizirati. Zato, če danes gledamo nazaj, se zdi, da tudi programa ni bilo. Mislim, da se Mariboru s tem dela krivica. Če govorim s sedanjim žargonom, da so poleg stavb zapuščina tudi procesi in postopki, ne smemo zanemariti, da je dogajanje v Vetrinjskem dvoru nekaj, kar je ostalo. Dejstvo je, da so se premiki zgodili tudi okrog sinagoge, Minoritov, lutkovnega gledališča ... Celo v sedanji veliki investiciji okrog Rotovža velja videti realizacije nekoč nerealiziranih ambicij.
Programsko mi te napake ne ponavljamo. Ne gradimo nič novega. Izkoriščamo obstoječe prostore in jih polnimo z novimi vsebinami. Čas se je s tega stališča v desetih, dvanajstih letih temeljito spremenil - in koncept EPK z njim. Razlika je tudi v tem, da je Maribor vendarle drugo največje slovensko mesto, obe Gorici skupaj pa imata približno 80.0000 prebivalcev. V ospredju so zdaj manjši kraji, kjer ne gre toliko za blišč preteklosti, temveč za reševanje težav za prihodnost. To smo lepo videli v grški Elefsini. Mislim, da bomo tudi mi največ naredili za ugled slovenske kulture in pozicijo Goriške za naprej, če se bomo dovolj kompetentno, relevantno in kakovostno soočili z največjimi težavami; zakaj je kulturni sektor podhranjen, zakaj se še zdaj čez mejo kdaj grdo gledajo, zakaj jeziki še niso čisto enakopravni, zakaj ob Sočo ne sodijo onesnaževalci...
Kaj pa izkušnje drugih EPK; letos so to avstrijski Bad Ischl, Bodo na Norveškem in estonski Tartu? Prihodnje leto bo poleg Nove Gorice EPK še nemški Chemnitz.
Učimo se iz njihovih izkušenj, pozitivnih, še bolj pa negativnih. Druži nas t. i. EPK družina - in ta družina je res koristna, ker se od njih učimo praktično vsega. Konkretne reči urejamo on-line, srečanja pa izkoristimo za kakšno bolj dolgoročno razpravo. Takšno srečanje bomo letos oktobra gostili prav v Novi Gorici in Gorici. In ker bo prihodnje leto 40 let pobude EPK, smo se pridružili Chemnitzu, ki s strokovno skupino pripravlja poglobljeno analizo najboljših praks.
Naš načrt je, da imamo do konca novembra izdelan programski koledar za prihodnje leto in da ga nato z dvema močnejšima dogodkoma v Bruslju in v Berlinu skupaj s Chemnitzem predstavimo evropski javnosti. Proti koncu leta pa bomo s skupno novoletno okrasitvijo obeh Goric že napovedali, kaj sledi 8. februarja: s kulturo in umetnostjo povezano somestje dveh mest. Decembra 2025 pa naj bi povezava bila tako tesna, da ne bo mogoče ločiti, kdaj ste z novogoriške Erjavčeve ulice prešli na Via San Gabriele v Gorici. Ne glede na to, v kateri aktualni premeni bo schengenska meja, bosta obstajali odprti mesti, ki ju bodo povezovale avtobusne linije, kolesarske poti, skupni abonmaji - in radovedni gledalci in gledalke.
Kaj je tisto, po čemer boste lahko rekli, da je EPK 2025 uspešen?
Ni nujno, da se to vedno kaže v številu obiskovalcev določene prireditve ali številu nočitev, ker to vendarle bolj zanima turistični in gospodarski sektor. Gre za kvaliteto kulturne produkcije in njeno stabilnost. Ena od zavez prestolnice še v fazi kandidature je bila, da bodo občine poslej drugače načrtovale letne kulturne razpise. EPK je glede na zahtevnost neke vrste stresni test, ki pokaže, kaj deluje in kaj ne. Relativna majhnost trga slovenske kulture hitro pokaže, kako dragoceno je, da so nekatere stvari stabilno financirane, saj v nasprotnem primeru ne moremo imeti ne kadrovskih in ne vsebinskih ambicij.
Ali smo bili uspešni ali ne, bomo torej sodili predvsem po tem, ali so v razpisih za kulturne akterje v Novi Gorici in drugih občinah regije stabilnost, preverljivost, večletnost. EPK je lahko tudi laboratorij za nekatere poskuse, ki naj pomagajo nacionalni politiki, kako delati s prekarci in samozaposlenimi, kako zagotoviti trajnost, kako posodobiti npr. filmsko področje. A tukaj moram priznati, da smo včasih toliko ujeti v administrativno mašinerijo, da se tega raziskovalnega, laboratorijskega dela preprosto ne moremo iti. Smo bolj v fazi kriznega menedžmenta, ko skušamo optimizirati procese. Zato bo del zapuščine EPK prav razprava, kaj od teh procesov bo ostalo. Procesi sami so glede tega pogosto pomembnejši kot produkti, saj puščajo trajnejše sledi.
Na začetku projekta EPK 2025 so bile finančne, kadrovske težave. Kakšna je sedaj kadrovska in finančna slika projekta?
Ministrstvu za kulturo, ki je ključni financer, je bilo potrebno dokazati, da je prvotni finančni vložek preprosto prenizek, saj ne more biti za EPK 2025 enak, kot je bil v Mariboru pred več kot desetletjem. In prisluhnili so nam. A če so argumentaciji prisluhnili februarja in je ministrica za kulturo aprila v Novi Gorici lahko napovedala, da je denar zagotovljen, se je to z vladnim sklepom zgodilo junija, realiziralo pa z julijskim rebalansom občinskega proračuna. Tudi pri najboljši volji ta proces traja pol leta. In teh pol leta nam je letos povzročalo težave; še bolj kot nam pa našim partnerjem. Ključno je, da relativno pozno dobljen denar pametno porabimo, pri čemer klasični proračunski ciklusi niso vedno najboljši zaveznik ritma produkcije kulturnih produkcij. A tudi pri tem premoščanju letošnjega in prihodnjega leta imamo razumevanje ustanovitelja in glavnega financerja, zato bodo partnerji pogodbena zagotovila dobili pravočasno pred začetkom prihodnjega, najtežjega leta.
Ministrstvo je z dodatnim programskim in operativnim denarjem zagotovilo minimum, ki ga potrebujemo za letošnje priprave. Dejstvo je tudi, da se je naša programska ponudba okrepila s projekti Interreg za čezmejno sodelovanje. Skupno smo pri približno 30 milijonih evrov, a v primerjavi z drugimi EPK še vedno med skromnejšimi.
Kaj bi bilo, če ne bi dobili manjkajočih sredstev?
Če ministrstvo letos ne bi zagotovilo manjkajočih sredstev, bi bili primorani v plan B; približno 30 odstotkov programa iz prijavne knjige bi moralo bodisi ostati na čakanju ali bi ga preprosto odrezali. To se na srečo ni zgodilo. Slovenija se bo morala za morebitni tretji EPK naučiti, kako pospešiti nekatere procese in kako večji del avtonomije poslovanja prepustiti izvajalcem. Naša izkušnja je, da so v celotni verigi vsi izrazito dobronamerni, naklonjeni, a kaj, ko je sama veriga okorno postavljena. To ni stvar sedanjih odločevalcev ali našega neznanja. Preprosto gre za tako specifičen projekt, ki Slovenijo "doleti" vsakih 12-15 let, da se bomo morali iz vsake vaje veliko naučiti. Očitno ga je potrebno kar nekajkrat izpeljati, da ga povsem pravilno zastaviš. Moja osebna ocena je, da je prav organizacijska forma, ki jo na začetku postaviš, ključna za uspešnost projekta.
Ostaja pa dejstvo, da se ne obiskovalci ne domačini prihodnje leto ne bodo spraševali, skozi kateri vir je bilo kaj financirano, kdo je bil organizator, ampak bodo presojali, ali je bila vsaka posamična reč dobra ali ne. Percepcija EPK bo s tega stališča veliko širša od uradnega programa in celotne ponudbe naših uradnih partnerjev. Četudi se včasih zdi, da smo le eden od lokalnih producentov, je GO! 2025 v resnici dežnik za vse. Z vsako novo prireditvijo v letu 2025 bo postalo bolj jasno, da gre v bistvu za celovit projekt.