Kaj opredeljujete pod pojmom radikalno telo?
Pod radikalno telo se pojmuje tendence, ki se v zadnjih letih vidijo s tem, kako se telo tretira. Letos se je to zelo dobro vizualiziralo ravno čez virus, ko je telo naenkrat postalo nevarno. Postalo je nevarno, da si skupaj, da so telesa skupaj, da si delijo stvari, in so jih začeli iz razumljivih razlogov zapirati v karantene, v manjše ali večje prostore. Je pa to stvar, ki jo čez umetnost, s katero se ukvarjamo, in umetniki, s katerimi sodelujemo, opazujemo že nekaj časa. Namreč prav to, kaj se s temi telesi dogaja.
Telo se v neki družbi dejansko manifestira na nek problematičen način. Vprašanje je, kam zdaj s tem telesom, ali pa, kako sploh tretirati takšno telo. In to so neke zanimive družbene zadeve, ki se pojavljajo. Nenazadnje gre tudi do smeri neke robotizacije, ki je po eni strani kot neka priložnost, po drugi strani pa kot nekaj, kar je grozeče ravno telesu. Zanima nas torej odnos umetnosti: kjer umetnost detektira to družbenost ali pa kako družba funkcionira. Tu gre za neko subtilnost, za neke hitre reakcije, opažanja. Saj to vsi vemo, a ni še tako izrazito. Tukaj nas v resnici najbolj zanimajo stvari.
Vam je bil koronavirus morda pisan na kožo, glede na to, da je radikalnost prišla še posebej v ospredje?
Nekako se je najbolj vizualiziralo. Tudi tema, s katero se ukvarjamo, in sicer, kaj je koreografija, kaj je organiziranje telesa v prostoru, v času, se spet zelo dobro vizualizira s tem, da smo začeli upoštevati neka pravila. Z nekim razlogom, a smo začeli sodelovati v tej skupni koreografiji: greš v trgovino, si daš masko, se razkužiš, sodeluješ v koreografiji. In tukaj postane zanimivo, kaj se sploh dogaja s to družbeno koreografijo, ker se ta vedno nekoliko spreminja. Vsi jo dejansko živimo, nas pa zanima, kakšno relacijo s tem vzpostaviš ali kako to relacijo vzpostavijo umetniki. Gre za umetnike, ki se ukvarjajo s telesom, to je njihov glavni medij, s katerim se ukvarjajo vsak dan, tako da imajo zelo veliko subtilnosti do tega, kaj se dogaja s telesi in družbo.
Letošnji festival bo vseboval tudi konferenco Ples je več kot denar. Kakšen je njen namen?
Konferenca je v resnici (ne)konferenca, to je termin, ki se dejansko uporablja in predstavlja manj formalno obliko konference. Konferenca je v osnovi akademska, se pravi, da imajo akademiki vsak svoj govor, pri nekonferenci pa gre za debato oziroma razvoj relevantnih tem, o katerih se pogovarja in poskuša priti do nekih zaključkov. To je pilotna konferenca, ideja je, da bi se nadaljevalo, tema verjetno ne bo vedno enaka. Letos je Ples je več kot denar oziroma trg. Pri tem je zanimivo, da je trg nekaj, kar je zelo oddaljeno od te umetnosti, po drugi strani pa obstaja in se mu ni mogoče izmakniti.
Nas zanima, kako se ta trg goji. Povabili smo države, ki jih je manj prizadel virus, od Baltika, vzhodne, centralne Evrope do Grčije. Tu so neke podobnosti, ki jih že nekaj časa opazujemo, vseeno pa niso ti kraji tako povezani, kot bi lahko bili ali pa niso tako vidni iz takih ali drugačnih razlogov. Mi skušamo pregledati, kje bi se dalo vzpostaviti nove povezave in kako bi čisto konkretno z nekimi postopki, ljudmi in sredstvi, ki že obstajajo, zagnali ali vzgojili ta trg. Seveda z vsemi problemi, ki jih trg prav tako predstavlja, kot je, kaj se je z njim zgodilo, ker so bili dogodki prepovedani in so še vedno zelo omejeni. Vse to so možne teme.
V osnovi pa gre za povezovanje, za gojenje teh trgov in hkrati omogočanje nekega hitrejšega vstopa ljudem, ki bi se radi profesionalno s tem ukvarjali, ne samo kot umetniki, ampak tudi kot podpora, producenti, kuratorji itd. Da jim omogočimo lažji vstop, to pač, kar smo pogrešali mi, ko smo začenjali. Namen pa je tudi, da imajo profesionalci, ki se združijo iz tega območja, možnost razpravljati o stvareh, ki jih zanimajo.
Tretji vidik sta pogovora, ki ju je zasnovala Bara Kolenc. Kaj naslavljata?
Ta projekt pripravljamo že nekaj let, a ga še nismo izvedli: kako v festival, kjer so primarno performansi, predstave, koncerti, enakovredno umestiti pogovore na neki družbeni ravni. Ne da umetniki govorijo o svoji umetnosti, ampak da gre za enakovreden položaj družbenih teoretikov, ki govorijo o temah. Tu se nam je vedno zdelo, da ena stvar drugo dopolnjuje. Se pravi, imaš umetniški festival in zraven še debate, ali pa imaš kongres debat in je zraven še umetniški program. Mi smo poskušali ta trend prekiniti, ker je za nas to popolnoma enakovredno. Zato smo ga tudi oblikovali v samostojen festival radikalnih pogovorov, kjer smo povabili kuratorico Baro Kolenc, ki je tako iz umetniškega kot filozofskega področja. Dali smo ji proste roke pri pripravi.
Kako bo z gosti iz tujine glede na vse ukrepe, ki obstajajo?
Naredili smo odprti poziv, kjer smo želeli, da umetniki tudi sami razmislijo, kakšne so možnosti. V bistvu gre za neko sodelovanje, se pravi pripravljenost, da sploh lahko potujejo in da tudi sami pregledajo, kakšni so pogoji. Tu gre dejansko za zelo velik logistični zalogaj, ker se države do zadnjega zapirajo, odpirajo. Mi smo predvideli, da se to lahko zgodi, zaenkrat kaže vse v redu, seveda pa bomo upoštevali vsa navodila za zaščito tako gledalcev kot umetnikov. Prihajajo ljudje, ki so iz držav, ki imajo epidemiološko sliko dovolj dobro v tem trenutku, da je prehod čez mejo možen. Zato smo se pri nekonferenci usmerili v države, ki jih je bistveno manj prizadel virus, pri festivalu pa imamo tudi Nizozemsko, Nemčijo itd., a gre spet za države, ki so se dovolj odprle, da lahko festival sploh izvedemo.