To ni bila ena tistih ljubezni, o katerih bi pesniki peli stihe, ki so danes del kulturne dediščine. Ni bila ljubezen, zaradi katere bi prevarani mož zbral ladjevje in začel epsko vojno. Ni prinesla pogube ljubimcema, prekletima od zvezd in ujetima v sovraštvo njunih družin. Zaradi nje ni bilo treba umreti nobenemu zmaju in nobena žaba se ni spremenila v princa. Bila je čisto preprosta ljubezen dveh mladih ljudi. Če bi ju srečali na ulici New Yorka, bi šli mimo njiju, ne da bi ju opazili. A bila je resnična ljubezen, toliko, kot so ljubezni sploh lahko resnične. Krhka, negotova in ranljiva. In bila je neskončno lepa, kot znajo biti preproste zgodbe. Njemu je bilo ime Jason, njej Theresa. V zadnjem desetletju 20. stoletja je bil Jason obetaven skladatelj, Theresa se je poskušala uveljaviti kot igralka. Spoznala sta se, bila sta si všeč, poljubila sta se, se ljubila in si prisegla, da se bosta ljubila za vedno. Pet let kasneje je ljubezen umrla. Tiho in mirno, kot umirajo majhne ljubezni. Sodišče je ugotovilo, da so med zakoncema nepremostljive razlike. Povedala sta si, kar sta si hotela povedati, izjokala solze, ki sta jih imela izjokati in odšla naprej. Vsak zase sta ustvarila novo življenje. Kot se to počne in kot je prav. In to bi bil konec zgodbe. Če se ne bi Jason odločil, da to ne sme biti konec. Leta 2001 je Jason Robert Brown predstavil muzikal Zadnjih pet let. Majhen muzikal, napisan le za dva igralca, kajti zgodba, ki jo je hotel povedati, je bila zgodba, ki pripada le dvema. Jason in Theresa sta postala Jamie in Cathy in majhna zgodba o majhni ljubezni je postala majhen muzikal. Nekaj posebnega je bilo na njem. Iskrenost, s katero je Brown opisoval svoje izkušnje, spoštljivost, s katero je obema likoma vdahnil življenje, predvsem pa njegovo poznavanje glasbe, vse to je iz majhne zgodbe napravilo veliko umetnino. Samo nekdo, ki je doživel takšno ljubezen, je sposoben v glasbo skriti toliko čustev. Trenutki, ko violina zajoka zaradi lepih spominov, ko kitara skozi strune spusti ves bes, ki ga čuti prevarano srce, ali pa ko bas objame vso nemoč polovice duše, ki ve, da izgublja drugo polovico, so razkrili vse znanje izjemnegaskladatelja. Hkrati pa je njegova zgodba razkrila vso ranljivost majhnega, običajnega človeka. Jason Robert Brown je poet današnjih časov. Poet nežnosti, ki umira v hrupu sodobnega sveta, poet sanj, ki ne znajo zaživeti v svetu kariere in ambicij, poet ljubezni, ki je ne znamo ohraniti žive. Samo nekdo, ki je ljubil in izgubil, je lahko napisal kaj takšnega. In samo nekdo, ki je to doživel, ga lahko razume. A pesniki kot je Brown imajo srečo, saj na svetu ni človeka, ki ne bi kdaj ljubil in izgubil. Zato se tiho dotaknejo vsakogar.

To ni bila klasična uspešnica. Na predstave tega muzikala niso vabili kričeči panoji, pesmi iz njega si niso požvižgavali ljudje na postajah newyorškega metroja, vstopnic ljudem ni bilo treba kupovati za nore zneske na črnem trgu. A osvojila je srca poznavalcev in ljubiteljev muzikala po vsem svetu. Postala je kultno delo in navdih za druge. Počasi se je širila po vseh koncih sveta. Minevala so leta. Šteli smo leto 2012, dobro desetletje je že minilo od premiere Brownovega muzikala. To leto se je nekje na drugem koncu sveta zgodilo nekaj drugega. Nekaj drobnega in nepomembnega. Ni bila ena tistih ljubezni, o katerih so pisali veliki pesniki. A bila je moja. In umrla je tiho, kot umirajo majhne ljubezni. In prav v času, ko sem sam čakal, da ji sodišče s sklepom o razvezi odpoje zadnji rekvijem, so muze hotele, da sem se srečal z Brownovo majhno mojstrovino. In bilo je, kot da bi skladatelj iz New Yorka prišel v kak majehn lokal v Ljubljani, nama naročil steklenico piva in mi povedal nekaj pomembnega. Da so solze, ki bodo nekoč smeh. So priznanja, ki ti dajo moč odpustiti. So spomini, ki ti pomagajo naprej. Skriti so v preprosto zgodbo, Brownovo zgodbo, mojo zgodbo in, to trdno verjamem, tudi vašo zgodbo. Zgodbo o Jamieju in Cathy, ki sta se nekoč imela rada.

Povezava: PDF Gledališkega lista