Dürrenmattu se je zdelo, da mora na svoj čas odgovoriti s komedijo v dveh dejanjih. Drugače kot z ironijo se obdobja ni dalo zajeti v preprosto zgodbo.

Med 21 točkami, ki jih je pripisal na koncu drame, je zapisal, da ga ni zanimala teza o tem obdobju, ampak zgodba, ki se dogaja v njem. Zgodbo je hotel do konca premisliti. Boljšega opisa razmisleka o hladni vojni si takrat ni znal izmisliti nihče. Velja tudi za vsa druga obdobja, kjer se posvetni spopadi za ozemlje in oblast hočejo prikazati kot verske vojne, festivali politične vulgarnosti kot spopadi civilizacij, razgraditev varovalnih mehanizmov družb pa kot popravilo krivic. Dramo je mogoče razumeti v katerem koli konfliktnem kontekstu, Dürrenmatta pa je leta 1962 zanimalo, kako je mogoče paradoks najbolj razsvetljenih znanstvenih odkritij, ki se uporabljajo za uničenje sveta, povedati kot simpatično zgodbo. V zgodbi vsi hočejo dobro. Vsaj v prvem dejanju se zdi tako. Hoteti dobro pa ni preprosto. Prav nasprotno – pot do realizacije dobrega pripelje do velikih komplikacij, ker dobro ni dobro, če se ob njem takoj ne pojavi zlo. Brez zla sploh ne moremo vedeti, kako zares dobro je dobro. Zaradi tega mora človek, ki hoče dobro, manipulirati s silami zla, da bi dobro lahko zmagalo. Sijajen teren za dramatika, ki ni cinik in zna ločiti dobro od hudega. Njegov sistem vrednot je jasen in tudi klasificiran na koncu drame. Treba pa ga je prestaviti v zgodbo, kjer bo razlika med njima razjasnjena na način, ki bo na gledalčev obraz zarisal vsaj nasmeh. V sredino tega problema postavi Dürrenmatt svojo zgodbo.

Najbolj logično prizorišče je bila norišnica, v kateri se je zgodil umor. Že drugi umor po vrsti, ki pa ga zdravnica za duševno bolne, gospodična doktorica Mathilde von Zahnd, kriminalističnemu inšpektorju Richardu Voßu vztrajno popravlja v »nesrečo«. Zadavljeni sta bili že dve medicinski sestri, kmalu pa jima je sledila še tretja. Tehnično sicer res gre za umore, ki sodijo v domeno policije, vendar imajo storilci zanimiva imena. Umore so zagrešili Newton, Einstein in Möbius, trije velikani razsvetljenstva iz zgodovine fizike, ki so človeštvu razkrili skrivnosti delovanja sveta. Vsaj mislijo, da so to. V resnici so trije fiziki, ki živijo v iluzijah, da so največji umi človeštva. To mi mislimo, da gledamo na odru, ko se odvija prvo dejanje. Vendar moramo vedeti, da gledamo komedijo zmešnjav. V prvem dejanju gledamo tri običajne ljudi, ki verjamejo, da so nekaj drugega, in brezčutno morijo nedolžne medicinske sestre. Njihova zdravnica gospodična von Zahnd jih ščiti pred policijo in brani pred obtožbami, da so morilci; so zgolj nesrečniki, ki se jim je pripetila nezgoda s kolateralno škodo. Dürrenmatta je navdihnilo temeljno vprašanje velikega zgodovinskega obdobja hladne vojne, ki je nastala kot rezultat razmerja sil med zmagovalci v drugi svetovni vojni. Vprašanje je večno in ga je mogoče postaviti v katerem koli obdobju, ko pogledamo na geostrateška razmerja katerega koli konca sveta: »Kdo je v tej zgodbi nor?«

Dobro, ki je zmagalo v drugem velikem globalnem konfliktu dvajsetega stoletja, se je takoj po njegovem koncu odločilo preizkusiti svoje sposobnosti delanja zla. Ves planet se je tresel od serijskih preizkusov vedno močnejših jedrskih bomb, obskurna imena čudnih krajev pozabljenih dežel so postala stalen spremljevalec vseh večernih pogovorov. V drugem dejanju se izkaže, da medicinske sestre niso bile nedolžne nevednice, da fiziki niso nori, da je med njimi v resnici samo en fizik, druga dva pa sta obveščevalna agenta. Tudi njihova psihiatrinja ni dobrohotna zdravnica, ki jih materinsko ščiti, ampak zlobna intrigantka, ki izrabi psihiatrično institucijo zato, da Möbiusu ukrade njegove znanstvene izsledke in se z njimi polasti oblasti nad vsem svetom. Tako preprosto je to. Fiziki so petdeset let stara drama, ki je brez težav preživela obdobje slave Beatlesov in ostaja vešči zapis sedanjosti. Hladne vojne v resnici nikoli ni bilo konec. Nihče ni zmagal. Vsi smo izgubili razsodnost. »Taka zgodba je sicer groteskna, ni pa absurdna,« je v svojih komentarjih zapisal dramatik, ki nima nobenih iluzij o dometu svojega dela.

Marsičesa seveda Dürrenmatt in njegovi glasniki, nori fiziki, ne izrečejo. Toda sporočilo je jasno. Seveda prikrito v norost in celo v nekako črno ali drugače obarvano humornost, ki nam omogoči, da se ob vsem tem tudi nasmejemo, zabavamo. Pri tem pa se ne moremo izogniti misli, da se vse to dogaja tudi nam, danes in tukaj. Slovencem, Evropejcem in človeštvu nasploh. Znanstvena spoznanja so v veliki meri plen destruktivnih nosilcev oblasti, ki se, namesto da bi si prizadevali za vsesplošno zdravje, za čiste in obnovljive energetske vire ter ne nazadnje za pošteno in človečno družbo, v svoji grabežljivosti in ne-umnosti trudijo za vsako ceno pridobiti in obdržati čim več materialnega bogastva in družbene moči. V tem realnem družbenem okviru ostaja tudi Dürrenmattova komedija, saj so na koncu vsi trije fiziki s strani glavne zdravnice, lastnice umobolnice in bogatašinje, razkrinkani. Prepoznani so kot genialni in nevarni, zato jih institucija s pomočjo orjaških paznikov in debelih rešetk dokončno vklene med svoje zidove – tako kot v svetu mnoge vlade, multinacionalke in različni lobiji s prilaščanjem in zlorabo znanstvenih spoznanj nenehno omejujejo in zatirajo ideje in razvoj humanizma.

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 10344 Kb)