Leta 1867 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Dramatično društvo, ki je začelo redno uprizarjati dramska in glasbena gledališka dela v slovenskem jeziku. Razumljivo je, da je zaradi omejenih izvajalskih možnosti pri slednjih šlo predvsem za spevoigre in operete. Zlasti opereta je bila takrat zelo priljubljena in je bila pogosto na sporedu tudi v starem nemškem gledališču, v katerem je Dramatično društvo od sezone 1870/71 igralo trikrat na teden.

Društvo je že kmalu po ustanovitvi odprlo lastno igralsko in pevsko šolo, da bi si pridobilo nove izvajalce. Nameravalo je spodbuditi tudi slovensko dramsko in operno ustvarjalnost,  zato je razpisalo natečaj za dramo, žaloigro, opereti in dva pripadajoča libreta. Glede na omenjene razloge je logično, da se je društvo na glasbeno-gledališkem področju odločilo za opereto, ne za opero. Na razpis sta prispeli dve deli. Anton Foerster je poslal Gorenjskega slavčka, seveda kot opereto, ki je imela uverturo in 12 glasbenih točk ter govorjene dialoge, danes skoraj povsem neznani vipavski učitelj in organist ter pevovodja čitalniškega zbora v Gorici Anton Hribar (1839–1887) pa Prepir o ženitvi.¹

Rokopisa so poslali v oceno v Prago trem pomembnim češkim glasbenikom, ki so se vsi odločili za Foersterjevo delo. Skladatelj Bedřich Smetana je zapisal, da »prvo in najbrž edino nagrado nedvomno zasluži opera Gorenjski slavček. Ima svežo pevnost, iznajdljivost, bogato znanje harmonije in spretno instrumentacijo.« Glasbeni kritik in urednik Ljudevit Prochaska je bil mnenja, da »sodeč z umetniškega in glasbenega vidika ni pomislekov, da je Gorenjski slavček povsem uspela stvaritev, ki jo je napisalo rutinirano pero. Tudi z absolutnega stališča ji gre glede na njeno idejo in obliko, naravnost in prisrčnost, nedeljena pohvala. Preslavni deželni odbor bo vsekakor prisodil temu delu prvo nagrado, še toliko bolj, ker je skladatelj skrbno upošteval narodnostne posebnosti kot tudi praktično izpeljavo.« Svoje je dodal še skladatelj in dirigent Karel Bendl: »Po svoji najboljši vesti, in če sodim po obstoječih načelih estetske kot še posebej glasbene narave, se čutim dolžnega izjaviti, da je Gorenjski slavček delo, ki zasluži prvo nagrado.«² Prvi nagradi sta prejela tako Foerster kot avtorica libreta, pesnica in pisateljica Luiza Pesjakova (1828–1898).

Slovesna krstna uprizoritev operete je bila 27. aprila 1872 v starem Deželnem gledališču pod skladateljevim dirigentskim vodstvom in v režiji Josipa Nollija, ki je tudi nastopal v vlogi Chansonetta. V glavnih vlogah so nastopili še Antonija Svetek - Rossa (Minka), Ivan Meden (Franjo) in Cecilija Podkrajšek (Majda). Sprejem je bil ugoden, prav tako tudi na edini ponovitvi naslednjega dne. Potem pa je delo prešlo v pozabo, morda tudi zaradi finančne krize, ki je leta 1873 zajela Avstro-Ogrsko in ki je prizadela večja in manjša gledališča avstrijskih provinc, tudi Ljubljano. V Dramatičnem društvu se je stanje izboljšalo šele leta 1886, ko sta  glasbeno vodstvo prevzela Fran Gerbič in Josip Nolli, še zlasti pa leta 1892 z izgradnjo nove stavbe Deželnega gledališča (današnje Opere), v kateri je poleg nemškega začel enakopravno delovati tudi njegov slovenski del, njegovo vodstvo pa si je v nasprotju z Nemci prizadevalo sistematično skrbeti za dvig kakovosti. Začeli so vedno pogosteje uprizarjati operna dela in tako iz leta v leto ustvarjati pestrejši in bogatejši repertoar. Posebno skrb so posvetili vzgoji mladih pevcev, ob tem pa tudi domači ustvarjalnosti.³

Tako je spet postala aktualna uprizoritev Gorenjskega slavčka, za katerega se je že ob krstni izvedbi pokazalo, da njegova glasbena zasnova presega okvire operete, da pa je njegova šibka stran naivnost libreta. Zato se je Foerster odločil, da bo opereto predelal in jo preoblikoval v opero. Libreto mu je v Pragi popravil Smetanov libretist Emanuel Züngl, nato pa ga je uredil slovenski pesnik Engelbert Gangl. Skladatelj je prvotnim glasbenim točkam dokomponiral še nekaj točk, med njimi predvsem zborovski venček slovenskih narodnih pesmi, ter govorjeno besedilo uglasbil v recitative.⁴ Gorenjski slavček je bil kot opera v dveh dejanjih prvič uprizorjen v novem Deželnem gledališču 30. oktobra 1896 pod taktirko Hilarija Beniška, režija pa je bila ponovno v rokah Josipa Nollija. Že za naslednjo predstavo 3. novembra je skladatelj opero razdelil v tri dejanja in kot taka je bila uprizorjena še dvakrat. V tej obliki je leta 1901 Glasbena matica tudi izdala klavirski izvleček opere s slovenskim in nemškim besedilom.

Foerster je bil nedvomno izredno nadarjen in tudi kompozicije vešč skladatelj, imel je veliko tehnično znanje, kot je v svoji oceni ugotovil že Smetana. Prizadeval si je, da bi se približal  slovenskemu ljudskemu duhu in nam ustvaril nacionalno opero. A kljub temu je v Gorenjskem slavčku čutiti vplive češke glasbene romantike. Predvsem je skoraj nemogoče spregledati vzporednice s Smetanovo Prodano nevesto. Ne vemo, kdaj je Foerster spoznal to opero (v Ljubljani so jo prvič uprizorili šele leta 1894), saj je bil ob njenem nastajanju že v Senju oziroma v Ljubljani. Ne vemo tudi, koliko jo je poznala Pesjakova, a vzporednice v vsebini in osebah so nesporne. Smetanova opera je imela podobno usodo nastajanja kot pozneje Foersterjeva, saj je Prodana nevesta ob prvi izvedbi leta 1866 imela le dve dejanji z uverturo in 20 glasbenimi točkami ter govorjeni dialog. Šele štiri leta pozneje jo je skladatelj dopolnil z nekaj točkami in pétimi recitativi ter jo razširil na tri dejanja. Seveda pa je Foerster v Gorenjskem slavčku iznajdljivo uporabil tudi napeve slovenskih narodnih in ponarodelih pesmi. Ustvaril je melodično in harmonsko privlačno in spretno instrumentirano delo, ki je zbudilo veliko zanimanja in priznanja.

Slavčka so ponovno uprizorili šele 30. novembra 1922, ko je bil direktor nove Opere Narodnega gledališča Friderik Rukavina. Dirigent Karel Jeraj in režiser Osip Šest sta si bila edina v oceni, da ima opera v dotedanji obliki še vedno nekaj šibkih točk, zato sta jo glasbeno in vsebinsko predelala. Ker je bila uprizorjena ob skladateljevi 85-letnici, je verjetna domneva, da sta to storila z njegovim privoljenjem. Črtala sta nekaj manj uspešnih mest v partituri, nekaj sta jih tudi premestila; izvirno Minkino arijo, s katero ta očara Chansonetta, sta  zamenjala s slovensko narodno Goreči ogenj brez plamena; ob koncu drugega dejanja sta ansambelskemu prizoru dodala še eno narodno, Vsi so prihajali, kot sklepni duet Minke in Franja; popravljala sta tudi instrumentacijo, najbolj opazen je dodatek harfe v orkestru. V tej verziji, ki se je bolj ali manj ohranila vse do danes, je opera že takrat doživela uspeh in dosegla 40 izvedb.

Za uprizoritev 20. novembra 1937 sta dirigent Mirko Polič in dramaturg Josip Vidmar pripravila povsem novo verzijo, ki pa je že po vsebini močno odstopala od izvirnika. Dogajanje sta premaknila v čas Napoleonovih osvajanj: grajski oskrbnik Štrukelj zalezuje Minko, a na njeno petje postane pozoren tudi francoski stotnik Champigny; Janko, Minkin dragi, je vojak v avstrijski vojski in tako Champigny vabi Minko v širni svet, a ona se na koncu le odloči za svojega Janka; veselje povzroči tudi novica, da je Napoleon razglasil ustanovitev Ilirskih provinc. Glasbeni material je sicer ostal Foersterjev, izdelava, izpeljava ter instrumentacija pa so bile Poličeve. Tako je opera dobila novo barvo in novo tehnično izdelavo.⁵ Ta predelava je bila predaleč od izvirnika, da bi se uveljavila, in tako so vse nadaljnje uprizoritve temeljile v glavnem na verziji iz leta 1922, ki ji je dirigent Rado Simoniti ob izvedbi 27. maja 1953 v svoji instrumentaciji dodal še narodni Potrkan ples. 

Sicer pa velja, da so dirigenti in režiserji vsake nove uprizoritve delu kaj dodajali, črtali ali spreminjali. In ker je izvirna partitura dolgo časa veljala za izgubljeno, s(m)o dirigenti tako v Ljubljani kot v Mariboru predstave dirigirali iz predelanega, prečrtanega, dodanega in zlepljenega (na koncu tudi že povsem razpadajočega) klavirskega izvlečka na podlagi tiskane  izdaje Glasbene matice iz leta 1901, člani orkestra pa so igrali iz not, ki so bile prav takega videza.

Ko sta dirigent Lovrenc Arnič in režiser Henrik Neubauer pripravljala uprizoritev opere 4. oktobra 1984, so malo pred premiero v enem od arhivskih depojev v zavodu našli fotokopijo izvirne skladateljeve partiture. V njej je kopiran tudi žig z besedilom Ljudska republika Slovenija, Slovensko narodno gledališče v Ljubljani ter z republiškim grbom. Kopija je torej nastala kakšnih dvajset let po drugi svetovni vojni,⁶ kar pomeni, da je bila takrat na voljo tudi izvirna partitura. Slednja velja danes še vedno za izgubljeno in upamo lahko samo, da se bo v prihodnosti našla.

Omenjena fotokopija pa je vendarle pomenila napredek, čeprav po dramaturgiji ne ustreza izvirniku, ampak še najbolj verziji iz leta 1922, kar pomeni, da je tudi v njej marsikaj skrajšano in izpuščeno. Leta 1984 zaradi časovne stiske ni bilo mogoče izpisati novega orkestrskega gradiva, zato so (spet z lepljenjem, popravljanjem, prestavljanjem, dopisovanjem) stari material prilagodili izvirni instrumentaciji. Neubauer in Arnič sta se v vsebinskem smislu skušala približati izvirnemu klavirskemu izvlečku, vendar to zaradi skrajšane fotokopije partiture ni bilo povsod mogoče. Od pozneje dodanih točk sta izločila Potrkan ples, obdržala sta Goreči ogenj in Vsi so prihajali, opero pa namesto z Ave Marijo sklenila s ponovitvijo uvodne zborovske pesmi Gorenjci. Pavel Oblák je popravil nekatere najbolj zastarele dele besedila.⁷

Situacija je kar klicala po novem glasbenem gradivu. Ko se je odločil za novo uprizoritev, ki je bila 12. decembra 1996, je takratni ravnatelj SNG Opere in baleta Darijan Božič uresničil zamisel o prenovi materiala. Za  notografijo in izdajo v lastni založbi je poskrbel češki režiser František Preisler. Vsebinsko je delo uredil Božič; odločil se je za Simonitijevo verzijo iz leta 1953, ki je bila po njegovem mnenju najbolj uspešna. Preisler je za računalniško obdelavo glasbenega gradiva uporabil več klavirskih izvlečkov, nekaj orkestrskih materialov in seveda fotokopijo izvirne partiture.⁸ Tako je orkester igral predstavo iz lepih, novih not, z Markom Gašperšičem pa sva dirigirala iz zgledno natisnjene partiture.

In kakšna je pričujoča verzija Gorenjskega slavčka? Režiser Vito Taufer in dirigent Igor Švara sta si prizadevala, da bi z dramaturgijo čim bolj zakrila čitalniško obdobje nastanka opere. Zato glasbeno zaporedje ni povsem enako tistemu iz leta 1996, ponekod je bolj oddaljeno od izvirnika, drugod pa se mu bolj približa. Uvertura, v kateri zazvenijo nekatere glavne melodije iz opere, se tokrat spet izvaja v celoti. Uvodni moški zbor Gorenjci, ljudje smo veseli najde svoj odmev v skalnih soteskah, kar ponazarjata rogova. Iz tega motiva se razvije duet Franja in Lovra, topel v svojih melodijah, preprost v spremljavi. Zanosna Franjeva arija se kot v prejšnjih verzijah izvaja brez zadnjega dela. Sledi prikupna, ob spremljavi zvončkov zapeta  Minkina arija ter preide v njen romantično obarvan duet s Franjem, ki se zaradi dolžine proti koncu ne izvaja v celoti. Nastop Chansonetta in njegove soproge Ninon z rokokojskim značajem pevske melodije in glasbene spremljave nakazuje njuno francosko poreklo pa tudi rahlo afektiranost. Sledi v sredini nekoliko skrajšan prizor, poln komike in neprisiljenega humorja, ko šest deklet skuša zapeti tako, da bi ustregle Chansonettu in bi ta slišal, kako pojejo.

Na tem mestu se v izvirnem klavirskem izvlečku konča prvo dejanje. A režiser in dirigent sta prvi dve dejanji združila in dogajanje se nadaljuje s prizorom Chansonetta, Ninon in krčmarja.  Sledi nastop župana Štruklja in njegovega zvitega pisarja Rajdlja. To je izvrsten primer glasbene komike, ki jo še posebej poudarja nenehno Štrukljevo spraševanje Kaj praviš, Rajdelj?. Sledi arija Ninon v dveh kiticah, ki imata že prej omenjeni rokokojski značaj. Sedaj Chansonette končno za odrom zasliši peti dekle, ki jo išče že ves čas. Morda arija Ob njem se je sanjalo mi, ki jo je Foerster napisal v ta namen za Minko, res ni najbolj posrečena; vsekakor sta se režiser in dirigent odločila, da namesto nje ohranita vložek iz leta 1922, narodno pesem Goreči ogenj brez plamena. Sledi otožni Majdin spev S hčerko sem živela v koči, lep primer dobrega kontrapunktičnega vodenja glasov med solom in spremljavo. Nadaljevanje tega prizora, ko Chansonette ponudi Majdi dvesto goldinarjev, je skrajšano nekoliko drugače, kot je bilo v prejšnji verziji. Z nastopom Franja sledi obširen ansambelski prizor s spretno vodenimi vokalnimi linijami. Na tem mestu sta bila v prejšnjih verzijah dopisana nastop dveh Francozinj ter narodna Vsi so prihajali, tokrat pa se dejanje tako kot v izvirniku konča z ansambelskim prizorom.

Pač pa se drugo dejanje začne drugače kot v izvirniku, saj sta režiser in dirigent uvodni nastop zbora z venčkom slovenskih narodnih prestavila na konec opere. Ko se zastor dvigne, se  na odru Lovro, Rajdelj in Štrukelj v hudomušnem tercetu dogovarjajo, kako bodo prelisičili Chansonetta. V nadaljevanju sta režiser in dirigent prilagodila potek opere lastni vsebinski zasnovi. Črtala sta duet Majde in Minke. Nastopi Franjo in izve, da bo Minka odšla v svet. Chansonette jo že hoče odpeljati, a tedaj ga zaustavita Rajdelj in Štrukelj. Sledi sprememba prizorišča, podložena z glasbo, vzeto iz opere, a brez vokalnega dela. Obsežen ansambelski prizor brez spremljave orkestra je izpuščen, na novem prizorišču pa se nato odigra znamenito sojenje Chansonettu v valčkovi meri in v slogu prave opere buffe. Po izreku sodbe je črtano nekaj prizorov, sledi že operni finale z Minkino arijo O hvala iskrena v zahvalo Chansonettu, ki ji je daroval dvesto goldinarjev. Tujca odhajata, kmetje zapojejo Ave Marijo, nato pa še napitnico Bratci veseli vsi. Opero sklene prizor, ki je v izvirniku na začetku tega dejanja: najprej zbor zapoje venček slovenskih narodnih in ponarodelih pesmi, za konec pa vsi zaplešejo v veselem valčku.

***

1  Prim. Jože Sivec, Dvesto let slovenske opere, Ljubljana, 1981; isti, Foersterjev Gorenjski slavček, Gledališki list SNG Opera in balet Ljubljana, 1984/85, št. 1.
2  Glej fotokopijo rokopisa izvirne partiture v arhivu SNG Opere in baleta Ljubljana.
3  Prim. Špela Lah, Opera v Deželnem gledališču med letoma 1861 in 1914, zbornik Zlitje stoletij, Ljubljana, 2011.
4  Prim. Jože Sivec, Opera skozi stoletja, Ljubljana, 1976.
5  Prim. Henrik Neubauer, Vodnik po operah slovenskih skladateljev, Ljubljana, 2000, in Matija Bravničar, Anton Foerster: Gorenjski slavček, Gledališki list Opere Narodnega gledališča, 1936/37, št.
6  Glej opombo št. 2.
7  Prim. Henrik Neubauer, Ob novi premieri Gorenjskega slavčka, in Lovrenc Arnič, Gorenjski slavček in nova redakcija, oboje v Gledališkem listu SNG Opera in balet Ljubljana, 1984/85, št. 1.
8  Prim. Darijan Božič, Moja tri srečanja z Gorenjskim slavčkom, in František Preisler, Končno oder! Oboje v Gledališkem listu SNG Opera in balet Ljubljana, 1996/97, št. 3.

Iz gledališkega lista uprizoritve