Kdor govori, strelja.
Jean Paul Sartre
Cilj je pravica. Metoda je transparentnost.
Julian Assange
Pričujoče besedilo poskuša pomen drame Zaprta vrata iskati v njenem razmerju z družbeno stvarnostjo začetnih let tretjega tisočletja. Njegove ambicije niso povezane z analitičnim seciranjem značajev dramskih likov ali specifičnih poudarkov v dramskem besedilu, temveč z umestitvijo drame kot celote v kontekst političnega. Spodnje vrstice v največji meri iščejo inspiracijo v posebnostih aktualne postavitve Zaprtih vrat v kranjskem gledališču, za kar se režiserju in sodelavcem na tem mestu iskreno zahvaljujem.
V tako imenovanih razvitih državah že desetletja velja, da živimo v družbi spektakla, še bolje rečeno, medijskega spektakla. (Glej Guy Debord Družba spektakla / Komentarji k Družbi spektakla / Panegirik: prvi del, Študentska založba, Ljubljana, 1999; Douglas Kellner Media Spectacle, Routledge, London, 2003.) Za spektakel je značilno, da poteka na podlagi enosmernega komuniciranja, in sicer od uprizoritelja spektakla proti občinstvu. Za primer si predstavljajmo konvencionalni gledališki dogodek. Tudi vsi klasični množični mediji od časopisov prek radia do televizije delujejo po tem principu. Bodisi medijski lastniki bodisi medijski uredniki za potencialna občinstva izberejo določene (domnevno) sporočilne vsebine (novice, športni prenos, glasbo, filme itd.), ki jih lahko zgolj pasivno spremljamo v tisku, na radiu ali televiziji. Če nadzorujemo klasične množične medije in s tem sistem enosmerne komunikacije, je to naravnost idealno za propagandno dejavnost. Omogočeno nam je načrtno plasiranje točno določenih informacij in vsebin v javnost. Na ta način zlahka manipuliramo z javnim mnenjem. Ne glede na to, ali klasične množične medije nadzoruje zasebno podjetje ali diktatorski režim, je učinek domala enak: občinstvo je obsojeno na dieto vsebin, ki podpirajo interese ekonomskih ali političnih nadzorovalcev medijev. Kritični komentarji, alternativna stališča, »drugačni« filmi in glasba tako ostanejo na margini.
Z internetom se je na tem področju marsikaj spremenilo. Še posebej z vzponom odprtih kod, brezplačnega izmenjevanja datotek in tako imenovanega interneta 2.0, ki uporabniku daje neskončne možnosti povezovanja v socialna omrežja, ustvarjanja lastnih vsebin in povezav ter medsebojno komentiranje sporočil, ki jih ustvarjajo brezštevilne množice uporabnikov. Z enim stavkom, z večsmernim komuniciranjem se ne le povečajo potencialne možnosti za demokratično kontrolo nad medijskimi nadzorniki, bodisi ekonomskimi ali državnimi, temveč se izrazito poveča tudi možnost sodelovanja navadnih posameznikov v ustvarjanju javnih sporočilnih vsebin in povezovanju posameznikov v do tedaj nepredvidene interesne skupine. Enostaven primer je tako imenovano državljansko ali ulično novinarstvo, za katero je značilno, da lahko jaz in vi s pomočjo pametnega mobilnega telefona ustvarimo popolnoma relevantno novinarsko poročilo z določenega kraja dogodka. Če gre za dogodek, pri katerem klasični novinarji niso bili prisotni, se zna zgoditi, da bo naš prispevek objavljen ne le na našem blogu, temveč se bo razširil tudi po Facebooku ipd. ter se ne nazadnje morebiti pojavil tudi v klasičnih množičnih medijih. Kakorkoli že, to poročilo lahko potencialno pride do širokega občinstva, ki se lahko na podlagi prav te informacije denimo samoorganizira. Aktualne demonstracije v bližnjevzhodnih in magrebskih avtokracijah nam odlično prikazujejo prav tovrsten demokratični potencial državljanskega novinarstva in vlogo večsmernega komuniciranja s pomočjo novih tehnologij pri povezovanju posameznikov v skupine s podobnimi interesi. 
foto Mare Mutič
Videli smo, da se hkrati z razpravljanjem o življenju v družbi spektakla ne moremo izogniti razpravi o življenju v družbi nadzora. (Glej Gilles Deleuze. Družba nadzora, Filozofski vestnik, 2000, let. 23, št. 3, str. 167–177.) Z roko v roki s spektakelsko propagando, tj. z načrtnim javnim sporočanjem točno določenih informacij in objavljanjem točno določenih vsebin, namreč hodita nadzor in discipliniranje, ki načrtno zatirata alternativne informacije in nekonvencionalne vsebine. Skupni učinek propagande in discipliniranja je produciranje bojazljivega posameznika, vdanega konformizmu in sprijaznjenosti z danimi razmerji moči v družbi. Nadzorovanja in discipliniranja se lahko lotimo na dva načina. Prvič – z vidno avtoriteto nadzornika, ki kot učitelj v šoli ali policaj v križišču javnost stalno straši s pravili, po katerih se morajo posamezniki vesti. Drugič – z nevidno, a vsepristotno avtoriteto nadzornika, ki kot paznik v benthamovskem panoptikonu s svojega središčnega položaja v zaporu vidi vse zapornike, medtem ko ga ti ne vidijo in zgolj bojazljivo slutijo, da je ves čas tam. (Glej Michel Foucault Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora, Krtina, Ljubljana, 2004) Za primer si denimo predstavljajmo sistem nadzornih kamer na cestah. Oblastniki venomer uporabljajo oba načina discipliniranja ljudstva, pri čemer se diktature bolj nagibajo k prvemu, parlamentarne demokracije pa k drugemu.
Za današnje obdobje je značilno nenehno naglo izumljanje novih softverskih rešitev ter novih tehnologij in naprav oz. “gedžetov”, ki prav toliko, kolikor ljudi spektakelsko zamotijo, uporabnike tudi opazujejo in nadzorujejo. Razna socialna omrežja, pametni telefoni in videonadzorne kamere nenehno beležijo naše želje, okuse, stališča, dejanja ter našo geografsko lokacijo ali premike v prostoru. Tovrstne tehnološke pogruntavščine omogočajo preprosto in stalno nadzorovanje posameznikov, kar denimo vodstva podjetij že odkrito izkoriščajo za discipliniranje delavcev. Te naprave nas silijo v nenehno dostopnost, konstantno navzočnost v nadzorovanem omrežju, ki ga nekateri v skladu s priljubljenim znanstvenofantastičnim filmom zato poimenujejo matrica. (Glej Dušan Rutar Matrica, Samozaložba, Ljubljana, 2001) V takšni situaciji je posameznik zasut s spektakelskimi avdiovizualnimi znaki, obenem pa je tudi sam avdiovizualno viden in nadzorovan, tako da je na voljo tako rekoč vsakomur. In sicer instantno – v vsakem trenutku. Kot zapornik v panoptikonu se mora s tem nadzorovanjem sprijazniti in se naučiti z njim živeti.
V tem kontekstu nam kot prispodoba vsekakor pride zelo prav Veliki brat (Big brother). Ne le tisti literarni, temveč tudi televizijski. Po eni strani se Veliki brat v orwellovskem smislu vseprisotnosti oblastnega nadzora danes materializira v arhiviranju uporabnikovih dejavnosti na družbenih omrežjih, sledilni GPS tehnologiji v naših mobilcih, CCTV nadzoru, nadzoru plačevanja s kreditnimi karticami itd. Po drugi strani pa se Veliki brat materializira v televizijski različici Johna de Mola, ki ne le da lepo prikaže spektakelsko dimenzijo množičnih medijev (enosmerno podajanje zabave za odvračanje pozornosti množic od dogajanja izven »hiše«), temveč, ironično, najbolj plastično prikazuje položaj navadnega posameznika v družbi nadzora. Namreč, tako kot se tekmovalci v Velikem bratu zavedajo stalnega nadzora in se temu primerno samocenzurirano vedejo, se moramo hočeš nočeš v družbi nadzora obnašati tudi vsi tisti, ki se zlasti zaradi socialno-ekonomskega položaja ne moremo izklopiti iz nadzorovanega omrežja/matrice. Lahko se je delati norca iz tekmovalcev, če se ne zavedaš podobnosti med njihovim položajem v hiši in svojim položajem v družbi. Le vprašajmo se, kdo si danes sploh še lahko privošči biti nedostopen, neviden za dalj časa, v smislu ne imeti znane mobilne številke, e-naslova in bančnega računa, in bližje bomo razumevanju razsežnosti sodobne družbe nadzora.
foto Mare Mutič
Seveda pa resnica delovanja tehnologij nikoli ne more biti enoznačna. Kot smo videli, lahko internet 2.0 in najnovejše naprave služijo tudi našim interesom, interesom navadnih državljanov. Če se nekje shranjuje vsa naša dejavnost, mar se ne shranjuje tudi dejavnost oblastnikov? Če je bilo možno v nekaj trenutkih razširiti vest o znamki Pahorjevega energijskega napitka na vse konce sveta, mar ni bilo enako hitro mogoče razširiti vesti o njegovem klečeplazenju pred Obamo? Če s sodobno tehnologijo lahko nadzorujejo nas, zakaj ne bi tudi mi nadzorovali njih? Prav to so se spraševali Julian Assange in njegovi tovariši, preden so leta 2006 vzpostavili spletni portal Wikileaks.
Neprofitna civilnodružbena organizacija Wikileaks počne nekaj povsem preprostega. Vsakemu posamezniku omogoča, da prek njenega portala objavi zaupne dokumente političnih in ekonomskih elit. Vsakemu, ki ji pošlje dokument, jamči anonimnost, obenem pa se drži pravila, da mora dokument biti avtentična kopija izvirnika. Njeni uredniki iz dokumenta vedno izbrišejo tiste, bodisi osebne ali kakršne koli, podatke, katerih objava bi lahko kršila človekove pravice oseb, ki niso neposredno odgovorne javnosti. Skratka, Wikileaks počne nekaj, kar bi morala početi vsaka spodobna novinarska hiša: objavlja za javnost izredno relevantne dokumente, pri čemer ne razkriva svojih virov informacij. Toda organizacija Wikileaks je v svojem kratkem obstoju objavila več tajnih dokumentov in razkrila večje število primerov spornega in nezakonitega ravnanja oblasti kot vse, čisto vse novinarske hiše na tem planetu skupaj! Kako ji je to uspelo? Prvič, za razliko od klasičnih novinarskih medijev, ki jih omejujeta čas in prostor, Wikileaks na internetu lahko objavi dokumente v celoti, četudi so dolgi več tisoč strani. Drugič, za razliko od informacij na spletnih straneh klasičnih novinarskih hiš informacije na spletni strani Wikileaksa ne morejo postati predmet sodnih postopkov. Internetni strežniki organizacije Wikileaks se namreč nahajajo v državah, ki imajo uzakonjene najvišje standarde varovanja svobode izražanja.
Pustimo zaenkrat ob strani tabloidno novinarstvo in povejmo, da se je z Wikileaksom zgodila nič manj in nič več kot mala revolucija na področju družbenokritičnega novinarstva. Če velja reklo, da so novinarji psi čuvaji demokracije, ki v imenu javnosti nadzorujejo delovanje političnih in ekonomskih oblastnikov, danes tega prav gotovo ne moremo več reči za novinarski poklic v klasičnem smislu besede. Vsaj ne na splošno. Pokazalo se je, da so trenutno bolj kot novinarji, zaposleni v medijskih hišah, čuvaji demokracije novinarji-državljani, ki delujejo izven ustaljenih novinarskih kanalov. To so ljudje, ki znajo suvereno uporabljati sodobno tehnologijo, ki sedijo za svojimi monitorji in ki za dobrobit javnosti objavljajo informacije o sumljivih rabotah oblastnikov. In kar je najbolj pomembno, to so ljudje, ki vsakemu, ki načrtno ali nenačrtno sodeluje pri nezakonitih dejavnostih oblasti ali pa ima zgolj dostop do dokazov o teh dejavnostih, omogočijo razkrinkanje teh dejavnosti.
S pomočjo organizacije Wikileaks nismo več zgolj žrtve nadzornih mehanizmov države in korporacij, temveč sami postajamo opolnomočeni nadzorniki politikov in menedžerjev. Zdaj, ko je jasno, da lahko tudi diplomatska pošta svetovne supersile priroma v javnost kot za šalo, je za oblast vrag odnesel šalo. V vsakem občinskem uradu, v vsakem podjetju, banki in veleposlaništvu se potencialno nahaja nekdo, ki bi lahko stopil v stik z Wikileaksom. Oblastniki se zdaj nahajajo v enakem položaju kot zaporniki v panoptikonu. Nevidni nadzornik preži nanje na vsakem koraku. Veliki brat v podobi sodelavca ali računalniškega serviserja spremlja tudi njih. Oko javnosti visi nad njimi kot Damoklejev meč. Nadzorovanje in discipliniranje tako ne potekata več enosmerno, temveč, kot pravi Umberto Eco, ciklično. (Glej Umberto Eco Not Such Wicked Leaks, članek izvirno objavljen 2. decembra 2010 v francoskem časniku Libération; za tukajšnje potrebe je bil uporabljen angleški prevod s spletne strani PressEurop: http://www.presseurop.eu/en/content/article/414871-not-such-wicked-leaks). 
foto Mare Mutič
Pa kaj ima vse to s Sartrom, porečete. Mar ne gre pri Zaprtih vratih za eksistencialistično besedilo, ki se ukvarja z vprašanji posameznikovega spopadanja z lastnimi občutki krivde, slabe vesti in odgovornosti za zločine pred samim seboj, ko je bog že zdavnaj mrtev? Mar ne gre za dramo, ki se nadvse intimno ukvarja s človekovo meditacijo o usodi greha ob zavedanju lastne dokončne umrljivosti? Ali ne gre celo za kritiko ujetosti posameznika v družbi, ki omejuje njegovo tendenco k radikalni svobodi brez etičnih zadržkov? Takšne in podobne interpretacije Zaprtih vrat najbrž lahko padejo na plodna tla. Vseeno pa se zdi, da bi jim lahko pridali mnogo bolj dramatičen obrat, če se analize Zaprtih vrat ne lotimo z zgodnjim, temveč s poznejšim Sartrom, ki mnogo bolj kot po fenomenološkem eksistencializmu diši po razrednem boju. Tu gre za Sartra, ki je zapisal, da je »človek pač odgovoren za tisto, kar je«, toda »ko pravimo, da je človek odgovoren zase, nočemo s tem reči, da je odgovoren samo za svojo individualnost, marveč tudi za vse ljudi«, kajti sleherno naše dejanje »ustvarja podobo človeka, kakršen bi človek [na splošno] po našem moral biti«. (Jean Paul Sartre Eksistencializem je zvrst humanizma, v: Izbrani filozofski spisi (ur. Boris Majer), Cankarjeva založba, Ljubljana, 1968, str. 189.) Človek se mora torej vsakič sproti vprašati, kaj bi bilo, če bi vsi delali enako kot on sam. Tu ni govora o Sartru iz preprostih razlag eksistencializma kot melanholične obupanosti nad absurdnostjo sveta in zatekanja v kvaziromantično pozicijo fatalistične samozadostnosti. Ne, tu gre za intelektualca, »ki ima le eno možnost, da bi razumel družbo, v kateri živi: in sicer naj bi jo gledal s stališča najbolj prikrajšanih«, ki predstavljajo »ogromno večino, za katero je značilno izkoriščanje in zatiranje«. (Jean Paul Sartre Obrambni govor za intelektualce – Situacije VIII, v: Filozofija-estetika-politika (ur. Marjeta Vasič) Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981, str. 171.)
Poglejmo, kaj se torej zgodi Zaprtim vratom, če jih potopimo v kontekst razrednih vprašanj v času Wikileaksa. V drami nastopajo štiri osebe. Garcin, Ines, Estelle in sobar. O prvih treh izvemo, da so se po smrti znašli skupaj v svojem posebnem peklu, ki je zgolj ena samcata soba, iz katere ne morejo, ker so vrata zaklenjena. O sobarju ne izvemo domala ničesar, razen tega, da je očitno nekakšen upravnik te sobe. Iz današnje perspektive se človeku zlahka zdi, da gre za klasično situacijo v televizijskem Velikem bratu, pri čemer gledališko občinstvo stopi na mesto televizijskih gledalcev. Sobar lahko v tem kontekstu deluje kot voditelj spektakla, tj. kot povezovalni člen med publiko in zaklenjenimi v sobi. Kot gledalce nas sedaj seveda zanima, zakaj so se znašli v peklu in kateri so njihovi naglavni grehi. Kmalu izvemo, da je Garcin brezčutno varal svojo ženo, tudi pred njenimi očmi, in da ne želi priznati, da je v resnici strahopetec. Ines je neki poročeni ženski načrtno priskutila njenega moža in jo zapeljala v lezbično razmerje. Estelle pa se je poročila iz koristoljubja, prevarala svojega moža in umorila dete, ki je bilo plod prešuštva. Skratka, liki nam predstavijo svoje grehe, ki pa so povečini stvar njihove zasebnosti in intime. Sartre nam ne razkrije, ali so te osebe imele kakršno koli javno moč ali pa resen vpliv na širšo družbo. Predstavi jih kot vsakdanje posameznike, ki se bolj ali manj ukvarjajo s svojim zasebnimi problemi. Za nameček liki tako hitro menjajo svoja stališča in skačejo zdaj k enemu, zdaj k drugemu v zavezništvo, da skoraj že mejijo na sentimentalne prismode iz mehiških telenovel.
V Zaprtih vratih vlada domala popolna odsotnost javnega. Z vidika globalnih in lokalnih nepravičnosti ter kršitev človekovih pravic jih lahko beremo kot tabloidizacijo političnega in zanikanje vsakršnega razrednega boja. Zaprta vrata ne problematizirajo grehov v smislu družbenopolitičnih vprašanj (denimo pobijanja civilistov ali (neo)kolonialnega gospostva), temveč v smislu zasebnih intrig in razmerij moški-ženska in ženska-ženska.
Ker Zaprta vrata vztrajno poudarjajo napeta razmerja med spoli in seksualnimi identitetami, jih lahko kvečjemu za silo beremo kot posmodernistično dramatizacijo bojev za priznanje kulturnih razlik. Recimo kot dramo o prizadevanjih za enakopravnost lezbijk (pa tudi gejev, če smo že pri tem). Zaprtim vratom je več do tega, da se ukvarjajo s partikularnimi spoln(ostn)imi, ergo kulturnimi razlikami kot pa z univerzalnimi družbenimi problemi. Lahko porečete, da je že davno jasno, da je zasebno (tudi) politično ter da identitetna politika vsekakor je stvar političnega, toda težko bo kogar koli prepričati, da v tako imenovanem razvitem svetu na račun postmodernističnih zavzemanj za uveljavitev kulturnih razlik ni prišlo do popolne blokade razmišljanj o razrednih razlikah. Ne le da se v poudarjanju etničnih, spolnih in seksualnih identitetnih pravic utopijo zavzemanja za delavske pravice, temveč se s promoviranjem kolektivnih etničnih, spolnih in seksualnih identitet onemogoča problematiziranje razrednih razlik znotraj teh identitetnih skupin. Tako se lahko zgodi, da je denimo »homoseksualnim skupinam, ki se borijo za svoje pravice, in neofašističnim celicam skupno to (…), da kulturo prej razumejo kot kolektivno identiteto kakor kot kritiko«. (Terry Eagleton Ideja kulture, Naklada Jesenski i Turk, Zagreb, 2002, str 83.) 
foto Mare Mutič
Jasno je, da so tudi nekatere kulturne razlike stvar političnega, toda tako kot niso nujno vsa politična vprašanja tudi kulturna, tudi vse kulturne razlike niso nujno politične. Ravno obratno, kajti »primarni problemi, s katerimi se soočamo v novem tisočletju – vojna, lakota, revščina, bolezen, dolg, droge, onesnaževanje okolja, razseljene osebe – niso nič kaj posebej 'kulturni'«.(Prav tam, str 155.) Da ne bo pomote – tudi povojni Sartre je razmišljal v to smer. Očitno opirajoč se na Marxa iz Židovskega vprašanja, je opozoril, da mora intelektualec vedno oporekati »abstraktnemu značaju pravic, ki jih ima buržoazna 'demokracija', ne zato, ker bi jih hotel ukiniti, marveč zato, ker jih hoče dopolniti s konkretnimi pravicami socialistične demokracije«. S socialnimi in ekonomskimi pravicami torej!
Kritiziranje avtorja drame lahko nadaljujemo prav tako z besedami Sartra samega. Zdi se namreč, da je imel v mislih tudi sebe v mlajših letih, ko je o intelektualcih, vključno s kulturniki, zapisal, da so večinoma neobčutljivi za razredne razlike zaradi svojega protislovnega srednjerazrednega položaja/interesa. Na kaj cilja s protislovnim položajem/interesom? Bourdieujevsko bi lahko rekli, da intelektualce posedovanje sorazmerno majhnega ekonomskega kapitala sili v zavezništvo z delavskim razredom, posedovanje visokega kulturnega kapitala pa v malomeščansko zavezništvo z buržoazijo.(Glej Pierre Bourdieu Distinction: A social critique of the judgement of taste, Routledge, London, 1994.) Bodočim intelektualcem, pravi Sartre, že »od zgodnjega otroštva z lažno univerzalnostjo zakrivajo družbeno stvarnost, namreč, da manjšina izkorišča večino: pod imenom humanizem jim prikrivajo resnične razmere delavcev in kmetov ter razredni boj; pod lažnim egalitarizmom skrivajo imperializem, kolonializem ter rasizem, ki je ideologija te prakse«.(Jean Paul Sartre Obrambni govor za intelektualce – Situacije VIII, v: Filozofija-estetika-politika (ur. Marjeta Vasič) Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981, str. 265.) Resnični intelektualec bi se, tako Sartre, moral videti z očmi proletarca, od spodaj navzgor. Šele takrat bi spoznal, »kako z vso težo pritiska na ljudske razrede, kolikor so njegova plača in njegovi honorarji odvzeti od presežne vrednosti, ki jo ti sloji proizvajajo«.(Prav tam, str. 172.) Vseeno pa se, pozor, intelektualec »ne more pridružiti delavcem tako, da jim reče: 'Nisem več malomeščan, svobodno se gibljem v splošnem.' Marveč nasprotno, s tem da misli: malomeščan sem, če sem se, da bi poskusil razrešiti svoje protislovje, postavil ob stran delavskim in kmečkim razredom, zato še nisem prenehal biti malomeščan«.(Prav tam, str. 177) Potemtakem je naloga intelektualca, »da živi svoje protislovje za vse in da ga za vse presega s svojo radikalnostjo (namreč, da ko gre za iluzije in laži, uporabi metode resnice)«.(Prav tam, str. 283) Kako naj pisatelj to stori v praksi? Sartre mu zabrusi, da mora sam vedeti, »da so besede 'nabite pištole', kakor pravi Brice Parain. Kdor govori, strelja. Lahko tudi molči, toda ker se je odločil, da bo streljal, naj to počne kot odrasel človek in meri v cilje, ne pa kot otrok, ki strelja z zaprtimi očmi tjavendan, iz čistega užitka, da sliši pokanje«.(Jean Paul Sartre Kaj je literatura?, v: Filozofija-estetika-politika (ur. Marjeta Vasič), Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981, str. 84.) Njegova naloga je, skratka, »preprečiti, da se nihče ne more izgovarjati in se sklicevati na svojo nedolžnost, češ da ni vedel, kakšen je svet«.(Prav tam, str. 85)
Dodamo lahko, da je tudi ideološka vloga množičnomedijske propagande in spektakla, ki ju prav tako večinoma producirajo medijski specialisti srednjega razreda, v tem, da pita ljudi z lažno univerzalnostjo, z očenašem o enakopravnosti vseh. Polaga nam na dušo bodisi, da smo pod kožo vsi krvavi in da vsakega izmed nas na koncu čaka enaka usoda, bodisi, da je sreča opoteča in se lahko nasmehne vsakemu in da se vsem lahko želje izpolnijo, če le dovolj verjamemo vanje. V to štorijo seveda sodi tudi pretirano zanimanje novinarjev za zasebno življenje politikov in menedžerjev, ko postaja na prvi pogled bolj pomembno vprašanje, kolikokrat na dan predsednik vlade telovadi in kateremu spolu dejansko želi ugajati, kot pa vprašanje, zakaj pošilja vojake na okupatorske pohode v daljne dežele. V opravičilo za tovrstno novinarstvo nam ponavadi postrežejo z mantro o pravici javnosti, da izve, ali je izvoljenec tudi v svoji zasebnosti dovolj plemenit, da si zasluži naš glas. V resnici pa se seveda prav na tak način ustvarja lažna predstava o enakosti, češ, saj smo navsezadnje vsi samo ljudje. 
foto Mare Mutič
Če si za trenutek predstavljamo povsem realno možnosti, da bi bili »junaki« Zaprtih vrat vplivni posamezniki z veliko družbeno močjo, ki odločajo o usodi tisočev ljudi ali pa vsaj nanjo izrazito vplivajo, ugotovimo, da se obnašajo domala kot tisti pomembneži, ki jih gledamo v televizijskih oddajah Veliki brat slavnih. Njihov razmislek o svojih grehih in njihovo prevpraševanje odgovornosti za svoja zla dejanja se zvede na ekspresije razočaranosti, hlinjene vljudnosti, nečimrnosti in lažnega ponosa zaradi tako rekoč banalnih, vsakdanjih pregreh, zaradi katerih niso utrpeli škode tisoči ali milijoni, temveč kvečjemu ena ali dve osebi. Mar na primer detomor v Zaprtih vratih lahko nastopi kot univerzalna metafora za smrti desettisočev otrok zaradi mednarodnih sankcij in bombardiranj v Palestini ali Iraku? Še Ines, lik, ki v drami sicer trdovratno vztraja, da morajo vsi razkriti svoja resnična zla dejanja, zavoljo katerih so se znašli v peklu, do konca trdi, da je zgolj zlobna, a ponosna ujetnica posesivnih ljubezenskih čustev in svoje seksualnosti. Toda! Bi se mar predsedniki držav zavojevalk, imperialistični generali, direktorji multinacionalk, vodje korumpiranih humanitarnih organizacij ali ne nazadnje Hilda Tovšak s svojo krivdo in grehom spopadali kako drugače? Mar niso Billa Clintona bolj preganjali zaradi prešuštva kot zaradi odločitev, ki so neposredno ali posredno ubile stotisoče? Ali spanec Tonyja Blaira dejansko lahko zmotijo osamljeni napori aktivistov, ki s posrečeno domislico njegove knjižne izpovedi v knjigarnah iz sekcije Politika prenašajo v sekcijo Kriminal? Kdo, razen njihove lastne vesti in nekaj angažiranih kritikov, kliče na odgovornost današnje politične in ekonomske voditelje? Novinarji v konvencionalnih množičnih medijih? Ja, John Pilger in morda še peščica. Pa ostali novinarji? Dajte no, prosim vas!
Ko se sprašujemo, kakšne informacije bi morali mediji objavljati, se moramo zavedati, da je informacij ogromno. Zato se moramo vprašati, katere informacije so resnično pomembne za naša življenja. Pomisliti moramo, katere informacije lahko prinesejo boljša življenja nam, navadnim smrtnikom. Skratka, razlikovati je potrebno med propagando/spektaklom in relevantnimi informacijami. Ločiti pleve od zrnja. Ali na primer vzhičenost medijskih trobil nad krasotnimi mostovi v središču mesta, ob katerih odprtju razkazuje nasmeške lokalna elita, resnično koristi njegovim prebivalcem toliko kot informiranje meščanov o verigi vrtcev, kanalizacijski infrastrukturi in dnevni onesnaženosti zraka? Katere informacije so pomembne za vse nas, ne pa le za manipulativno manjšino na oblasti, res ni težko ugotoviti. Predvsem gre za informacije o velikih politično-ekonomskih načrtih in spremembah, ki jih ustvarjajo, obenem pa tudi na vse mogoče načine zamegljujejo in skrivajo velike politične in ekonomske organizacije. »Če organizacije vložijo veliko truda v prikrivanje določenih informacij,« pravilno ugotavlja Julian Assange, »je to zelo dober znak, da bodo te informacije, ko postanejo dostopne javnosti, po vsej verjetnosti naredile veliko dobrega.«(Julian Assange Why the world needs Wikileaks, intervju z Julianom Assangem za TED, julij 2010) Če pogledamo prakso, je prav tovrstna transparentnost informacij tista resnična zgodovina novinarstva, zavezanega javnosti. Kajti »samo s pomočjo dejstev«, pravi Sartre, »se moremo zavedati mehanizma čezmernega izkoriščanja«.(Jean Paul Sartre Tretji svet se začenja v predmestju, v: Filozofija-estetika-politika (ur. Marjeta Vasič) Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981, str. 311.) Če dejstev javnost ne pozna ali pa pozna vsa druga, le tistih, ki dejansko vplivajo na življenje ljudi ne, se ji slabo piše.
Prihodnost nadzora nad oblastnimi elitami, ki vztrajno kujejo nove in nove zarote proti večini, je, vsaj tako bi se morali nadejati, v vseprisotnosti državljanskega očesa, ki preži nanje po vzoru Wikileaksa. Nova tehnologija namreč ni nekaj, kar služi le njim. Nova tehnologija tudi nam »ponuja praktično metodo preprečevanja in zmanjševanja izmenjave pomembnih informacij med avtoritarnimi zarotniki, pri čemer spodbuja močan odpor proti avtoritarnemu načrtovanju in ustvarja vplivne iniciative za bolj humane oblike vladanja«.(Julian Assange Conspiracy as Governance (Dostopno na: http://cryptome.org/0002/ja-conspiracies.pdf) Naj se torej oblastniki še toliko trudijo prikriti svoja nedemokratična dejanja, vsak čas jim lahko na prste stopi pošten sodelavec ali naključni kanclijski uslužbenec, zavezan demokraciji in opremljen s hitrimi, priročnimi in nadvse zmogljivimi tehnološkimi napravami. Gotovo jih ne bo nadziral novinarski ceh kot-ga-poznamo, ki vztrajno in ponižno prežvekuje ideološko pičo iz njihovih umazanih rok. Ne, s tehnologijo opolnomočeni državljani smo tisti, ki bomo morali politične in korporacijske velmože in velžene vztrajno zadrževati v peklu. Mi smo tisti, ki jih bomo morali prisiliti, da se ne ustavljajo pri cmeročih izpovedih o svojih zasebnih pregrehah, ki bi jih tabloidi itak prej ali slej izbrskali, temveč rečejo z Garcinom »no, pa nadaljujmo« in s tem ne zaključijo svoje izpovedi (ali drame, kot jo Sartre), temveč priznajo krivdo (in sprejmejo sodbo) tudi za svoje zločine proti ljudstvu. Naj torej tehnodržavljani postanemo za oblastnike tisti »pekel so ljudje okoli tebe«.
***
Jean Paul Sartre: ZAPRTA VRATA (Huis Clos)
Prevajalka: Draga Ahačič
Režiser in prirejevalec besedila: Marko Bulc
Dramaturg: Gregor Bulc
Scenograf: Damir Leventić
Kostumografka: Mateja Benedetti
Avtor glasbe: Boštjan Narat
Lektorica: Maja Cerar
Avtor videa: Nejc Saje
Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel
Igrajo:
Garcin: Peter Musevski
Sobar: Matjaž Višnar
Ines: Vesna Jevnikar
Estelle: Vesna Slapar
Povezave: