Naša postavitev ni realistična reprodukcija zgodbe iz leta 1830, čeprav je zasnovana na noveli, ki jo je omenjenega leta napisal arheolog in antropolog Prosper Mérimée. Bizet jo je odkril veliko pozneje, leta 1873. Mérimée je nekaj časa preživel v Andaluziji, kjer je raziskoval ostanke grške in rimske kulture, zato ima vez med usodo Carmen in grško tragedijo velik pomen. V resnici bi moral svojo novelo nasloviti kar La Tragedie de Carmen (Tragedija Carmen).

Izvirna postavitev opere v pariški Komični operi (Opéra-Comique) leta 1874 je zgodbo vrnila v leto 1830, zato upam, da mi bo v njeno vizualno upodobitev uspelo priklicati vsaj kanček »el mundo del Goya (Goyevega sveta)«. Komična opera pravzaprav nima nič opraviti s komičnostjo, marveč bolj z žanrom, ki združuje govor in petje in se je razvil iz commedie dell'arte, kakršno so poznali v 16. stoletju. La Tragedie de Carmen je bila najbolj slaven primer takšne opere.

Carmen je francosko občinstvo povsem osupnila, še zlasti s svojim realističnim pristopom, ki je bil za tisti čas precej avantgarden. Bizet »je od pevcev v zboru pričakoval, da bodo prepričali bolj s svojo individualnostjo kot pa s skupinsko ubranostjo«. Tudi sama si želim, da bi pevci po eni strani ohranili čudovito ubrano zborovsko petje, po drugi pa jih bom spodbujala, da se v interpretaciji osredotočijo na svojo individualnost. 

V zgodbi pričujočo tragedijo o usodi in propadu zoperstavljamo naši različici sveta družbenih obstrancev (les marginales), ki živijo po lastnih pravilih in zakonih. Bizet jih imenuje cigani (les bohemiennes). Veliko sem se posvečala preučevanju življenja Romov v Veliki Britaniji, na Irskem in v Evropi.  So svet znotraj sveta, ki ga simbolizirata svoboda (la liberté) in podoba kolesa, s pomočjo katerega se lahko hitro selijo iz kraja v kraj.

A to je tudi svet moških, pogosto nasilen, v katerem so ženske last svojih mož in delajo zanje, ti pa jih izrabljajo in včasih tudi zlorabljajo, če »ne izpolnijo« svojih obveznosti. Carmen je pajek, ki so mu ukazali, naj v past ujame muho, da bi se Rom Dancaire, vodja tihotapcev, in njegov pomagač Remendado dokopala do orožja in ga nato prodala. Dekleta pa naj bi kot vabe odvrnila pozornost carinikov, medtem ko bodo orožje tihotapili čez mejo.  To je v resnici vojna in na svetu so vedno ljudje, ki se z njo okoristijo.

V ozadju vsega tega pa je, kot je Berta dobro opisala, srce ali duh, ki človeka navdihne, da nepričakovano zapoje ali zapleše in tako z radostjo ali pa tudi bolečino izrazi tega duha. Prav to je tisto, kar bi morali poiskati tudi mi. Tisto, kar človeka spravi kvišku, zavoljo česar se premika in hodi … Njegova zgodovina … To je zelo pomembno tudi za vse nastopajoče.  Niti za sekundo se ne bi smeli znajti v letu 2015!

Vprašanje, ki si ga ljudje pogosto zastavljajo in o katerem razpravljajo, se glasi: Ali je Carmen sploh kdaj zares ljubila dona Joséja? Moj odgovor je Ne. Ko ga sreča in ugotovi, da je tako kot ona »obstranec«, saj je moral zapustiti svojo deželo in oditi k vojakom (kot to počno ljudje po vsem svetu še danes, saj vojske potrebujejo takšne, ki nimajo kam iti, zato da jih lahko izurijo za morilce), prepozna Joséjevo ranljivost in zasluti priložnost ter ga prepriča, da preda nekaj orožja ali pa se vsaj pridruži tihotapcem, kakor ji je ukazal Dancaire. Življenje je za Carmen kratko, tega se dobro zaveda, saj ji to v 3. dejanju razkrijejo tudi karte – Vedno smrt (Toujours la mort).

Genialnost Bizetove stvaritve je v tem, da je vse, o čemer pripoveduje, zaznati v mojstrovi glasbi, zaradi česar je Carmen ena najbolj priljubljenih oper vseh časov in bo to tudi ostala. Njene arije so namenjene tako gledalcem v avditoriju kot nastopajočim na odru, kar je bilo tudi sicer značilno za slog komične opere, zato moramo tudi mi predstavo odigrati prav za vse njene udeležence.