Ko v gledališki dvorani ugasnejo luči, igralci večinoma ne vidimo občinstva, ga pa še kako čutimo in slišimo. Slišimo tišino, čutimo dihanje, čutimo odobravanje ali pa nestrinjanje s tem, kar se dogaja na odru. Predvsem pa ob aplavzu ob končani predstavi vemo, da smo dobili poklon svojemu delu. Mineva že skoraj leto dni, odkar tega ne doživljamo več. Težko je in obremenjujoče, predstave so naše delo in naše življenje. Ljubo občinstvo, upam, da nas tudi vi pogrešate tako kot mi vas. Želim si, da se vrnete, želim si, da bi vas lahko objela in vam še kdaj pričarala čaroben trenutek na kak deževen dan.
Objem vsem in upanje na čim hitrejše srečanje v živo.