Čas, v katerem živimo, danes gledam kot klofuto naši družbi, za katero upam, da nas bo dokončno prizemljila. Nudi mi prostor in čas premisleka za nazaj, za sedaj in za naprej. Različne samoumevnosti predkoronskega obdobja naredi nesamoumevne; razkrije tako resnično pomembne stvari, kot še bolj izpostavlja absurdne potrebe, ki so se v času brzečega vsakdana kreirale kot nujne. Pa tudi poglablja stiske, ki kažejo, kako zelo je pomembna bližina sočloveka, svoboda bivanja ali pa značaj krepostnega.
Je tudi čas, ki mi razgrinja, kako iznajdljivi smo ljudje. V umetnosti do biti. V umetnosti do umetnosti. V potrebi po ustvarjanju in zaužitju umetnosti. Poskusi projiciranja normalnosti skozi zoom kolaže se zdijo nezadostni in tisti živi trenutki tvorjenja skupnosti v dvoranah še kako nujni. Čeprav je naša doba še tako digitalna in nam v današnjem času nadomešča občutke neposredno kulturnega, pa medosebni stik in družbenost še vedno zmagata. Ekran med menoj in vsebino je vselej ločnica. Vsebina je predvsem na pol fiktiven svet. Posnetek realnega.
Hecna je ta trenutna realnost. Kot veliki družbeni prevrat naše generacije. Kot zaustavitev v času, ko čakamo, da se posnetek začne vrteti naprej. Ter od takrat, po vsej tej bizarni bedi, izkoristiti potencial za spremembo. Verjamem, da se iz izolirane zaprtosti, v brlogih, lahko rodi pravi občutek za skupnost. In ne ostane le pri misli. Ta namreč hitro lahko postane samozadostna.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.