Današnje gledališče ni več tisto gledališče, ki je štiri desetletja osmišljalo moje delo in življenje. Polnokrvnega, nabito polnega gledališča, ki gori v strasti in predanosti, ni več.
Na odru ni več čutiti rituala, moči skupine, pretoka sline in potu, ni več vročih valov iz dvorane, gromkega krohota, šuštenja robčkov … Ni aplavza publike, ni krikov, ni več poživljajočega fluida med nami na odru in množice v dvorani. Počutim se izgubljeno. Ne najdem se v tem novem svetu, kjer se predstave prenašajo prek spleta, kjer so v kvadrat, kot v ječo, stisnjeni igralci. Nekaterim gledališčem je sicer uspelo bolj ali manj prepričljivo premagati danosti, toda kljub temu umanjkajo čuti, ki v nas prebudijo čarobnost neke umetnine.
Zato sem hvaležna vsem za čas, ko smo skupaj ustvarjali živ teater, za srečanja na deskah, ki so nekoč res pomenile življenje. Pretočno, organsko, živo življenje! Ognjevito življenje.
Med epidemijo pa je vse zastalo, se zakrknilo, umrlo. Zdaj bi bil pravi čas, si mislim, da bi se gledališče združilo s filmskimi ustvarjalci. Njih je doletela največja izguba in največja krivica. To me je zabolelo in se mi še vedno zdi nedopustno, krivično in uničujoče. Naši filmski ustvarjalci so izvrstni, cenjeni, nagrajevani v tujini, polni znanja tudi o videu in televiziji, polni ustvarjalnih idej, skupaj z gledališčniki bi lahko naredili izjemne umetnine! To se mi ves čas podi po glavi, zato: dajmo, združimo znanje, talent, sile! Naredimo nekaj skupaj, zdaj je priložnost!
Še vedno upam, da se bo nekaj takega zgodilo. Čas je temu naklonjen!
Koliko novega, svežega bi lahko nastalo, če bi združili visoko profesionalnost na obeh področjih! Drug ob drugem bi lahko ustvarili skupno filmsko in gledališko umetnino. Morda bi nastala nova zvrst umetnosti? Kdo bi vedel, če je dovolj volje in podpore odločevalcev?
Saša Pavček
V Ljubljani, 26. 1. 2021