Doma imam plastičen predalnik, ki sem ga prekrstila v »ustvarjalno škatlo«. V njej je mogoče najti tisoč in eno čudo: sukance, lepila, trakove, akvarele, tempere, gumbe, okrasne sponke in še in še. Večji del mojega ustvarjalnega bogastva je sad kontroliranega »hrčkanja,« to je skrbnega shranjevanja materiala, ki bi ga večina odvrgla, sama pa v njem vidim potencial, da bi kdaj krasil nov izdelek: majico, lutko, voščilnico, darilno vrečko. Že sam pogled na to škatlo me vsakič znova razveseli, najbolj pa sem vesela, ko imam dovolj časa, da se ji posvetim.
Tega časa je dandanašnji nekoliko več kot običajno. Namreč geslo realnosti, v kateri zdaj živimo, je »omejevanje socialnih stikov,« zato je bilo treba veliko dejavnosti, ki jih v gledališču sicer izvajamo, prekiniti in/ali nadomestiti s takimi, kjer je stika čim manj. A kako ustvarjati gledališče pod tem geslom, ko pa je morebiti njegovo najpomembnejše poslanstvo prav zbliževanje ljudi? In kako ljudi opozarjati na potrebo po kulturni prehrani, ko se marsikdo v trenutnem času spopada z vprašanjem, kako bo na mizo prinesel materialno prehrano? Kako to početi kot posameznik in kako to početi kot ustanova v času, ko poklice brez dlake na jeziku ločujejo na 'nujne' in 'nenujne'? Kako to početi, ko je tisto, kar ta čas označuje kot najnevarnejše, tako rekoč zapisano v DNK-ju gledališke umetnosti same? Izziv, pred katerega smo postavljeni, je približno tak, kot bi želeli speči kruh brez moke. Z nekaj iznajdljivosti gre, a končni izdelek vendarle ostaja zgolj in samo približek kruhu. In tako je tudi gledališče brez prisotnosti gledalca v dvorani le približek gledališču.
Tako si med to in ono zagonetko, med eno in drugo dilemo pomagam z ustvarjalnostjo. Kar pravzaprav pomeni, da ta čas zame v svojem bistvu ni nič drugačen kot sicer. Razlika je le v »ustvarjalni škatli,« po kateri posegam.
Moja profesionalna »ustvarjalna škatla« je nevidna, a tudi v njej je mogoče najti tisoč in eno čudo: glas, telo, emocije, odnose, spomine, fantazije, dogodke, pogovore, izkušnje. Večji del mojega profesionalnega ustvarjalnega bogastva je prav tako sad kontroliranega »hrčkanja,« to je skrbnega shranjevanja (in analiziranja) materiala, ki bi ga večina odvrgla, sama pa v njem vidim potencial, da bi kdaj krasil nov izdelek: dramsko vlogo, gledališki song, pripoved, branje poezije ali pravljice, avtorski projekt. Že sam pogled na to škatlo me vsakič znova razveseli in najbolj sem vesela takrat, ko se ji lahko poglobljeno posvetim. Nekateri sicer prav v tem času radi postavljajo pod vprašaj pomen in vlogo gledališča v družbi. Ampak ravno ta čas, po mojem mnenju, gledališče najbolj zagovarja in potrjuje njegov pomen. Šele zdaj, ko so medosebni stiki odsvetovani in/ali prepovedani, mnogi opažamo, kako zelo je ta stik nujno potreben za naše zdravje in dobrobit. Gledališče je eden redkih medijev, ki to – v dobi interneta – mnogokrat pozabljeno resnico oživlja, goji in ponuja družbi.
Potrpežljivo čakam čas, ko se bom lahko gledališču spet polnokrvno posvečala, in resnično upam, da kmalu spet pride. Do takrat pa bom posegala po katerikoli ustvarjalni škatli, ki mi pride po roke, in prav vsem priporočam tako ali drugačno ustvarjalnost, ne glede na to, ali je škatla, po kateri posegajo, bolj otipljive ali bolj nevidne sorte. Trdno namreč verjamem, da noben čas ni izgubljen, če je le – tako ali drugače – ustvarjalen.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.