Oder je brez publike v temi in svetloba v svetu zunaj. Okna so za gledalce, zidovi pa za igralce.
Vi ste naš svet, mi smo camera obscura. V odrsko škatlo brez oken po snopih spuščamo svet, previdni smo, spoštljivi do realnosti za okni, zlagoma odslikavamo po naših stenah vse, kar smo, kar ste vi, in obračamo sliko, dokler se ne obrne tako zelo prav, da je posnela večino sveta zunaj.
Ta čas smo previdni. Tega časa ne odslikavamo. Ostajamo spoštljivi do realnosti, zato je ta čas ne obračamo in ne posnemamo. Niti po snopih ne. Večina sveta zunaj je ta hip prekalna, motna je.
Ampak hej, občinstvo, dan se daljša. Volčji čas bo mimo. Zavijanje tropov v temi postaja glasba novega sveta, realnosti svetlobe.
Gledališče traja skoraj tri tisoč let. Zagotovo zato, ker moč besede lahko vlada. Mestoma prekinjeno zaradi oblasti, lakomnosti, vojn, bolezni, je gledališče tudi že mirovalo.
Miruje ta čas ne. Mogoče smo na gledališki pavzi, med dvema dejanjema. Pavza med predstavo za igralca res pomeni, da si oddahne, se pa tudi zbere in osredotoči na drugi del in na finale.
Mi se pripravljamo na finale, na aplavz za vas. Zanašamo se na znano, na vašo naklonjenost. Počakajte. Vztrajajte. Oddahnite si. Zadihajte. Ne bojte se. Čakamo vas v svojem temnem stvarstvu odrskih desk, ostanite naša okna svetlobe. Poklon, aplavz. Vam, ljuba publika!