Pred enim letom si zagotovo nisva mogla predstavljati, da bo ves svet obstal in da ti bo onemogočen osebni – neposredni stik s sorodniki, prijatelji, znanci, umetniškimi ustvarjalci in soplesalci; da ne bo več prireditev; da bodo kulturne ustanove zaprle svoja vrata … Če bi kdo takrat kaj takšnega napovedal, bi si mislila, da je to nemogoče in da je to lahko zgolj zanimiva zgodba za kakšen film. A to ni fikcija, to je današnja realnost, ki je res zastrašujoča in žalostna.
Epidemija je bistveno posegla tudi v najino delo. Na začetku prvega vala sva bila v Rimu, kjer sva za plesalce Balletto di Roma ustvarjala novo celovečerno predstavo, ki bi jo aprila predstavili v sklopu praznovanja 60-letnice njihove ustanove. Žal sva zaradi poslabšanih razmer v Italiji delo predčasno zaključila in se vrnila domov točno na dan zapore slovensko-italijanske državne meje. Že ta trenutek je bil zelo strašljiv in zaskrbljujoč ter skrajno boleč za nas, ki živimo na tem mejnem območju in to območje čutimo kot povezano in enovito.
Omejitev gibanja je postala naša nova in nič kaj prijetna besedna zveza. Odpovedana so bila naša spomladanska gostovanja v Cankarjevem domu, sežanskem Kosovelovem domu, v Teatru Rotterdam in na madžarskem festivalu sodobnega plesa ter jesenska premiera v SNG Nova Gorica.
Ko naenkrat preženemo prvi val in se postopoma vračamo v novo staro normalnost, sva presrečna, da lahko predstavo DE-SET skupaj z duom Silence in v sodelovanju s SNG Nova Gorica izvedemo na odprtem odru v čudovitem ambientu amfiteatra Kromberk. Poleg tega poletje preživiva v plesnem studiu in se z velikim veseljem pridruživa ustvarjanju novega projekta – čezmejne predstave GO!Borderless s slovensko in italijansko zasedbo plesalcev.
Avgusta jo v sodelovanju in ob podpori Mestne občine Nova Gorica, GO2025 – kandidature Nove Gorice in Gorice za evropsko prestolnico kulture, Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje in SNG Nova Gorica uspemo premierno predstaviti na našem slovitem Trgu Evrope, ki velja za simbol somestja – sožitja obeh Goric in simbol združevanja in odpravljanja razmejevanj.
Medtem dobivama nove ohrabrujoče informacije – nove termine za predstave ter za nadaljevanje dela z Balletto di Roma. A žal vnovič vstopimo v kletko – novo zaprtje in vse znova odpovedano.
Ta čas skušava prebroditi na način, ki nama je najbolj drag – z delavnostjo in ustvarjalnostjo. Med prvo karanteno sva celo potožila, da nama v obilici dnevnih aktivnosti celo zmanjkuje časa. Dejansko sva vsakodnevno vpeta v ustvarjanje in raziskovanje novih gibalnih vzorcev. V tem času sva uspela skupaj s sodelavci posneti tudi tri art plesne filme in eden izmed njih je bil razglašen za film meseca marca za ugledno ameriško revijo Dance Magazine ter izbran za sodelovanje na bolgarskem festivalu plesnih filmov.
A jasno, da to ni to. Pogrešava oder, soplesalce, najine učence in seveda naše drage gledalce. Situacija na plesnem področju v Sloveniji tudi sicer ni rožnata in že tako nimamo možnosti za večkratne ponovitve naših predstav in ravno zato nama je vsaka odrska predstavitev toliko bolj dragocena in toliko bolj vznemirljiva. Pogrešava tisti občutek treme, ko se v gledališču ugasnejo luči in nastopita tišina in pričakovanje. Pogrešava dihanje občinstva z našimi gibi, njihove aplavze, njihova občutenja naše gibalne zgodbe in njihove komentarje po predstavi. Kaj je tisto, kar so si najbolj zapomnili, in kaj se jih je najbolj dotaknilo …
V vsej tej situaciji seveda tako kot vsem drugim tudi nama ni lahko. Najhujša je ta negotovost – ko dejansko nihče ne ve, kdaj bo konec tega stanja in kdaj bomo lahko začeli normalno delati. Do takrat pa se očitno moramo zadovoljiti z virtualno kulturo.
A po naravi sva optimista in prepričana sva, da bomo tudi to stisko premagali in iz nje izšli še močnejši. Pomembno je, da ohranimo svojo ustvarjalno dušo, da ne izgubimo navdiha in strasti ter ljubezni do tega, kar počnemo, in da ne dopustimo, da bi nas ta negotovost razdvajala in oddaljevala od naših sanj.
Upava, da kmalu nastopi čas, ko bova lahko zaplesala pred polno dvorano in ko bo tisti pravi topli objem končno nadomestil virtualnega in ko bodo maske, fizična razdalja, zaprta gledališča, izolacija itd. le še spomin na nek čudni čas morečega kaotičnega stanja.
Hvala vam, portal SiGledal, hvala naši zvesti gledalki Andrejki Markočič Šušmelj za ganljivo in prijazno pismo in hvala vsem, ki ste v tem času v mislih z nama. Želiva vse dobro.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.