V trenutkih nestanovitnosti se mi oder življenja zdi živ bolj kot kadarkoli, poln presenečenj, nepoznanih izkušenj in občutkov. Kljub negativni konotaciji "odcepitve" od kolektivnega, (samo)izolacije, nas zvesto vabi, da še bolj postajamo to, kar je tudi sicer namen gledališča, gledalci samega sebe. Vsi smo že igralci, kot ugotavlja Shakespeare, a igralec potrebuje tudi gledalca, ne samo v dvorani, ampak nemega notranjega opazovalca, ki ga zvesto uči razvijati se, odraščati in sprejemati realnost takšno, kakršna pač je.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.