Kristijan Guček, 28. 11. 2020

Zapisi iz brloga: Kristijan Guček

V času ukrepov za zajezitev novega koronavirusa vabimo gledališke ustvarjalce k pisanju o času, v katerem živimo, in o njihovem doživljanju prekinitve stika z gledalci. – Kristijan Guček: "Vsi smo že igralci, kot ugotavlja Shakespeare, a igralec potrebuje tudi gledalca, ne samo v dvorani, ampak nemega notranjega opazovalca, ki ga zvesto uči razvijati se, odraščati in sprejemati realnost takšno, kakršna pač je."

Kristijan Guček / Foto: Sebastijan Cavazza

V trenutkih nestanovitnosti se mi oder življenja zdi živ bolj kot kadarkoli, poln presenečenj, nepoznanih izkušenj in občutkov. Kljub negativni konotaciji "odcepitve" od kolektivnega, (samo)izolacije, nas zvesto vabi, da še bolj postajamo to, kar je tudi sicer namen gledališča, gledalci samega sebe. Vsi smo že igralci, kot ugotavlja Shakespeare, a igralec potrebuje tudi gledalca, ne samo v dvorani, ampak nemega notranjega opazovalca, ki ga zvesto uči razvijati se, odraščati in sprejemati realnost takšno, kakršna pač je.

 

***

Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.

Koronavirus, Kristijan Guček

V času jesenksih ukrepov za zajezitev novega koronavirusa v rubriki »Zapisi iz brloga« sprašujemo igralce in druge gledališke ustvarjalce, kakšen je to čas, v katerem živimo in kako doživljajo prekinitev stika z gledalci, sredi katere smo. Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledališčnikov, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.