Kakšen dan bi bil zapis iz brloga, kakšen dan iz prazne gledališke dvorane, kjer pa na odru nastaja nova predstava, spet naslednji hip iz pisarne … Ampak časi so brlogasti, ne glede na to, kje jih preživljamo. Gledališče je živo v mislih, v nastajanju, na pol živo, nostalgično in zasilno na posnetku, mrtvo v stiku z gledalcem, ki ne sme na nobeno od prizorišč. Brlogasti časi iz prve runde so na srečo dobili kos živega časa v poletju in zgodnji jeseni. Ravno toliko ga je bilo, da smo se znova tipaje srečevali, vse pogumneje proti jeseni in zdelo se je, da smo spet v sedlu, živi, skupaj. Kako zelo si nismo predstavljali, da se bo hromeče čakanje tako dolgo vleklo, brez otipljivih obetov vnovičnega odprtja. Brlogaš in nemočno opazuješ, kako se svet nepovratno spreminja.
A vendarle je brloganje neke vrste plodna ali pa noseča pavza. Tisti gumb na daljincu, ki te napeljuje na sukanje posnetkov nazaj in naprej. Preigravanje možnosti, preizpraševanje zastavkov in smeri. Včasih je nestrpnost glasnejša od modrega čakanja, včasih pa začutiš dragocenost trenutka, ki je tako poseben, in si rečeš, da je morda za kaj dober.
Gledališče mislimo, sanjamo, snujemo, potrebujemo in hočemo … čim prej.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.