Zapisi iz brloga: Janez Janša

DOTAKNI SE ME, ČE ŽELIŠ[1]

Nekega dne

Nekega dne mi je bilo rečeno, da se ne morem več gibati, kot sem se lahko prej.
VIRUS naša telesa spreminja v orožje in tarče.
Kaj pa, če sem strelec?
Moje telo je zagotovo tarča, vsako telo je tarča.

Naša telesa so imobilizirana.
Naša telesa so ločena.
Naša telesa so oddaljena.
                                                    – kot iz Spinozovega telesa, štirje vatli, štirje komolci.[2]

Naša telesa so udomačena.
Naša telesa so pomirjena.

Hm, ali so?

Utišanje

Trenutno je treba opraviti veliko dela, zato da se nič ne zgodi.
Kulturne ustanove so enako zaposlene z odpovedovanjem/prestavljanjem kot z organiziranjem dogodkov.

Ja, odprtih je bilo veliko arhivov.
       In, ja, na spletu je predvajanih veliko čudovitih predstav.
               Ampak kje je občinstvo?
                      Vsak od nas strmi v zaslon:
                               Si tako predstavljamo občinstvo nove (ne)normalnosti?
               Si tako predstavljamo ustvarjanje občinstva nove (ne)normalnosti?

"Življenje bo postajalo vse bolj samotno – vendar ne nujno manj srečno, in živelo se bo v velikih samostojnih hišah. Te bo sestavljal prostran prostor, gola galerija, v kateri bodo vse življenjske funkcije odigrane kot na gledališkem odru, pri čemer se ne bo treba osamiti ali najti zasebnega prostora. Elektronska oprema, ki je podaljšek čutov, bo sestavni del hiše. Njen preprosti prostor ne bo povezan z zunanjostjo, saj bi to ponujalo samo podobo zunanjosti, ker bodo vse hiše enake. Vsaka hiša bo terminal energetskega in informacijskega omrežja, hkrati pa tudi oddajna postaja, prostor za telekomunikacije in interaktivni center za komunikacijo s celotnim planetom. Ljudje ne bodo več pokopani na pokopališčih. Hiša bo grob njenih stanovalcev."[3]

Prostor plesa

Kje bomo plesali? 

Doma?

Na ulicah?

Ali? 

V plesnih dvoranah? 

Lokalno?

                        Nacionalno?

Internacionalno? 

Ali le pred kamero?

/Mimogrede, kje je v teh dneh nekoč tako priljubljeni video dance iz devetdesetih?/

Bo ples postal tako nepremičen, da se ne bo premaknil iz prostora, kjer je bil ustvarjen?
Bomo soočeni s spodbujanjem negibanja, tako kot je bilo to v prvem koronskem valu?

Obraz plesa

Kako bomo plesali?
Z maskami?
Izdelanimi na Kitajskem ali domače izdelave?
Ali posebej namenjenimi plesu ali drugim telesnim aktivnostim?
Bomo maske uporabljali kot nekakšno ritualno obliko plesa?

Bomo maske na novo izumili tako kot pri Mary Wigman?
Ali v
Zeleni mizi Kurta Joossa?
Bodo maske postale del kostumografije?
Bodo maske še bile nujna, vendar nevtralna zaščita?
Ali bodo postale točka razlikovanja?
Ali prostor za ustvarjanje pomena, ki sega onkraj znaka za koronačas?

Bodo performerji nosili maske tako kot zdravstveni delavci in policisti?
S prozornimi vizirji?
Ki olajšajo dihanje?
In bo obraz popolnoma prepoznaven?

Kako bo nošenje mask vplivalo na ples?
Bo ta počasnejši?
Bomo maske med predstavo sneli?
Bo to imelo poseben pomen?
Bo to del koreografije?

Fizična distanca je socialna distanca

Kako bomo merili razdaljo med performerji?
                        S palicami, ki bodo uravnavale predpisano fizično razdaljo med plesalci?
Kot v Stick Dance Oskarja Schlemmerja?
                                                           Z oznakami na tleh, ki bodo vidne samo plesalcem?
Bodo performerji opozorjeni z intenzivnostjo piskajočega zvoka, če bodo pri približevanju drug drugemu prekoračili odrejeno razdaljo?

Bomo imeli nov val solo predstav?

Ali bomo imeli nekakšno Lucindo Childs s kompozicijo Sol LeWitta z ločenimi telesi na odru in še več nastopajočimi, prisotnimi samo virtualno, gibajočimi se na zaslonu?

Ali bomo imeli oživitev koreografije iz devetdesetih let in se poslovili od dotika in ekspresije?

Bomo gledali na motion capture zasnovane predstave?

                                      Ali plese na strehah kot v Roof Piece Trishe Brown?[4]

Ali bomo plesali v označenih kvadratih, ki bodo telesa ločevala drugo od drugega kot
telesa brezdomcev v Las Vegasu?

Bo v veljavi preverjanje razdalj med performerji?
Če ja, kdo bo to izvajal?
Bomo imeli na področju kulture nove poklice, korona in postkorona poklice?
Bodo tudi kazni?
Za performerje?
Koreografe?
Kuratorje in organizatorje?
Prizorišča?

Bodo šli plesalci v karanteno (tako kot nogometaši v Nemčiji),
za dva tedna?
ali manj?
ali več?
preden bodo stopili na oder?

Bomo imeli samo festivale, ki bodo prikazovali ples?
Bodo prikazovali samo predstave brez dotika in ekspresije?
Smo priča rojstvu plesa in koreografije, odpornih proti koroni??

Koliko nas je lahko na odru, če mora imeti performer 20 m²?

Kako blizu smo si lahko?

Dva metra, kot je na začetku predlagala avstrijska vlada?

Ali en meter, kot je ista oblast odredila z začetkom maja?

Ali pa mogoče tako kot v Nemčiji, kjer morajo igralci:

- nositi maske, ki jim prekrivajo nos in usta, in stati 1,5 metra narazen, in
- če igralci pojejo ali “pretirano govorijo”, se mora ta razdalja povečati na najmanj šest metrov.

?

- Ko je govora o plesu (imenujejo ga balet, brrrrr), je treba tla čistiti vsaj vsako uro, tako kot tudi vsak predmet, ki se ga je kdo dotaknil.[5]

Kako daleč bodo šla pravila o razdalji med performerji?
Dovolj daleč?
Ali dovolj blizu?

Smeh in kašelj

Kako bomo gledali?
Med ljudmi bo fizična razdalja.
Zunaj in znotraj.
Pred vstopom in med vstopom.
Nujna bo procedura.
Nujno bo razkuževanje.
Rok.
Nujne bodo maske.
Potreben bo nov režim sedišč.
Dva po dva, ob predpostavki, da nikoli ne prideš sam.
Ali dva po eden, po dva, po trije, po eden, po dva, po štiri.
Da ne bo nihče prizadet.
Ali tako kot v restavraciji: “Mizo za dva, prosim.”
Vstopnice bomo kupovali izključno na spletu.
Nobenega stika ne bo, nobenega dotikanja, nobene fizične interakcije.
Tako kot pri letenju z nizkocenovnimi prevozniki.
Garderoba bo, vendar brez stika, brez dotikanja, brez fizične interakcije.
In brez napitnine.

Tako zelo nam bo odleglo, ko se bomo ponovno videli, v živo, bili blizu drug drugemu.
Se bomo objeli? Ja, smo v svetu plesa.
Tako kot nekoč?
Pred drugimi ljudmi?
Če se bomo objemali, ali ne bomo spodbudili drugih ljudi, ki se poznajo, da nas bodo posnemali?
Nam bo ob tem nerodno?
Ali pa bomo, preden bomo to naredili, za trenutek omahovali, ker ne bomo vedeli, kako pozdraviti
drage prijatelje?

Nujno bo merjenje temperature.
Kašljanje ne bo dovoljeno.
Ali pa glede kašljanja ne bo omejitev, vendar bo človek raje izginil pod sedežem, kot da bi zakašljal.
Morda vas bodo prosili, da si obujete nadčevlje za enkratno uporabo, kot v bolnišnici.

Med performerji in gledalci ne bo interakcije.
Obdobja interaktivnih predstav je konec.
Morda bodo še vedno predstave z udeležbo gledalcev z upoštevanjem varne razdalje.

Prijazno nas bodo prosili, naj odidemo.
Da fizično razdaljo spremenimo v še večjo socialno razdaljo.
V zaprtih prostorih ne bo bifejev. Samo zunaj.
Fino poleti, ne tako fino jeseni/pozimi/spomladi.

Se bomo pogovarjali o pravkar videni predstavi?

Bo predstavi sledil pogovor z umetniki?
Isti postopek, ista razdalja, iste maske?
Z mikrofoni? Seveda, recimo s priročnimi mikrofoni s plastičnimi zaščitami?

Bodo kritiki ocenjevali koreografov odnos do koronskih omejitev?
Bodo hvalili domiselne ali manj domiselne subverzije?
Bo občinstvo odšlo, če se bo počutilo užaljeno zaradi teh in takšnih subverzij?
Ali razočarano, ker jih ni videlo?

Brez konca

Ali se je preprosto prenevarno družiti, plesati skupaj in skupaj gledati plesalce, ki skupaj plešejo?
Ali bo enako kot danes: plesa ne bo na dnevnem redu?

Čez nekaj dni ali tednov bodo vadbeni studii gledališč odprli vrata igralcem, performerjem, plesalcem.
Dovoljeno nam je vaditi, pravijo oblasti.
In mi sprašujemo: Nam je dovoljeno nastopati?
Tako kot duhovnikom, ki izvajajo obrede v cerkvah?
In kako?
In za koga?

Tisti, ki se ukvarjamo z uprizoritvenimi umetnostmi, nismo edini, ki precejšen del svojega dela porabijo za vaje.
Za vaje za nastope.
Vadimo za nastope.
Tako kot športniki.
Včasih vadimo in ne nastopamo. Po lastni izbiri.

Ljudje radi vidijo, kaj smo vadili.

Policisti, gasilci in vojaki prav tako vadijo za nastope.
Ljudje neradi vidijo, za kaj vadijo policisti, gasilci in vojaki.
Ljudje tako rekoč nikoli ne želijo videti, za kaj vadijo policisti, gasilci in vojaki.

Mi, umetniki, koreografi, plesalci, performerji … komaj čakamo, da bomo začeli vaditi!
Hvala, ker ste nam dovolili vstopiti v vadbene studie.

Vendar nismo policisti, gasilci in vojaki!
Ne čakamo, da se zgodi zločin, nasilje, požar ali vojna, da bi nas pozvali na nastop.

Mi smo tukaj in zdaj.
In zelo dobro znamo paziti drug na drugega.
In ko nastopamo, pazimo na vas.
Nobene kolateralne škode ni.
Pridite in poglejte.