Dogodek je s predavanjem in praktičnimi vajami odprla koreografinja in plesalka Vita Osojnik. Predstavila je metode svojega dela, ki izhajajo predvsem iz plesa. Velik poudarek daje telesu in gibanju v prostoru. Pri svojem poučevanju študente popelje skozi vse ravni odnosov v prostoru, ki so glede na različne kulture tudi do centimetra natančno določeni. Pedagogom je na predavanju predstavila specifike intimnega prostora, ki se nato razširi v osebni, družbeni in najširše v javni prostor. Obvladovanje in razumevanje specifik posameznih ravni prostora je tudi za ulične gledališčnike ključno pri pripravi predstave: »Kljub temu, da so vsi udeleženci EFETSA Practicuma profesionalci na svojem področju, pa jih je analitična predstavitev gradnje odnosov na vseh ravneh prostora na nek način presenetila. Predvsem natančno določene meje med posameznimi prostori. Menim, da je sodelovanje pedagogov različnih smeri umetnosti zato še toliko bolj pomembno. Pedagoško plesno znanje je namreč možno prenesti tudi v gledališče. Z Gledališčem Ane Monro že več let sodelujem tudi kot mentorica na Šugli in lahko rečem, da je korist obojestranska. Tudi sama sedaj kar nekaj gledaliških metod poučevanja prenašam na plesno področje.«
S prostorom se je ukvarjal tudi John Lee, umetniški vodja Fuseperformance ter nosilec programa ulične umetnosti na Univerzi Winchester (VB). Sam je v ospredje postavil predvsem idejo o relativnosti fizičnega prostora ter kako ga je možno v uličnem gledališču obrniti tudi v svojo korist. Predvsem je potrebno razumeti kontekst specifičnega prostora, kjer ulični gledališčnik nastopa ter njegovega vpliva izven gledališke predstave. Ne nazadnje prostor lahko gledališčniku ponudi tudi odlično osnovno izhodišče za vsebinsko pripravo predstave.
Teoretični del s predavanji je zaključila Vida C. Bren, vodja in članica zasedbe KUD Ljud (SLO). Ker je sama prišla iz klasičnega gledališča, je predstavila predvsem njen prehodni proces in prve poskuse dela na ulici. Jasno razdelitev občinstva in nastopajočih v klasičnem gledališču določa že sam prostor. Ulica to mejo lahko popolnoma zabriše. Vprašanje s katerimi se je ukvarjala pri prvih predstavah je bilo, kdo je na ulici odgovoren za vsebino: »V klasičnem gledališču je jasno, za vsebino so 100 % odgovorni nastopajoči. Ulična predstava vključuje interakcije, zato nastopajoči ne more 100 % odgovarjati za končen produkt, saj ni odvisen le od njega. In kako si porazdeliti to odgovornost? Na začetku smo s KUD Ljud pripravljali predstavo, s predpostavko, da 50 % te odgovornost prenesemo na občinstvo. To je bila zavestna odločitev in tudi proces dela je temeljil na tem razmišljanju. No, izkazalo se je, da polovična odgovornost nikakor ni primerna, saj končni efekt predstave ob kasnejši evalvaciji ni dosegel želenih ciljev. Ampak to so bili začetki in začetniške napake. Sama sedaj zagovarjam, da ulična predstava, ki temelji tudi na interakciji nastopajočega in občinstva, vsebino kreira in za njo odgovarja nekje v razmerju 70-30.«
Pet dni so nato udeleženci EFETSA Practicuma preživeli na ulici, kjer so kot opazovalci spremljali metode učenja v praksi. Goro Osojnik (vodja Gledališča Ane Monro) in Craig Weston (umetniški vodja belgijske zasedbe The Primitives) sta namreč izvedla modul izobraževanja z metodo Triangulacije. V skupini so se skupaj znašli študenti Šugle, študenti 2. letnika igre na AGRFT in študenti Univerze Winchester. Goro Osojnik je po koncu povedal: »Metoda dela s Triangulacijo, ki raziskuje različne možnosti povezovanja nastopajočega, občinstva in prostora, je preizkušena in uveljavljena metoda. Skupina študentov je bila zelo raznolika, a se je tekom pripravljalnih vaj, ki smo jih imeli v Dijaškem domu tabor, dobro povezala, tako da je bilo potem delo na ulici lažje in tudi zelo učinkovito. Posebej sem bil vesel po pogovoru s profesorjem igre na AGRFT, Borisom Ostanom, ki je dejal, da so njegovi študenti podali odlične kritike na delo in izkušnje z ulice. Pogovarjal sem se tudi z udeleženci EFETSA Practicuma, ki so praktični del spremljali kot opazovalci. Sam format dogodka, kot je bil tokratni EFETSA Practicum se jim je zdel izredno učinkovit in razgiban. Tovrstna povezava in prenos teoretičnega znanja med udeleženci/pedagogi, ki je potem nadgrajena še z konkretno praktično izkušnjo, zagotovo predstavlja prihodnost tovrstnih izobraževalnih srečanj. Tako da sem prepričan da bomo format ohranili tudi pri EFETSA Practicumu No. 2.«