30. januarja lahko na Arsu poslušalci prisluhnejo radijski igri Neznana pesem, ki jo je za radio izoblikoval prirejevalec Pavel Lužan. Igra, ki jo je režiral Dušan Mauser, je spoj štirih črtic iz prve zbirke črtic Ivana Cankarja Vinjete: sestavljajo jo Človek, Iz literarnih krogov, Zjutraj in Neznana pesem, po kateri je radijska igra tudi dobila ime. V dramaturškem smislu se prek popotovanja po Cankarjevih črticah kaže ustvarjalčeva razpetost med lastno poetično vizijo in topoglavim okoljem, ki te vizije ne more doumeti, kar je tudi sicer eno izmed ključnih kontrastov Cankarjevega opusa.

Radijsko igro Uredništvo igranega programa na Arsu poklanja v spomin pred kratkim umrlemu Borutu Trekmanu – ta se je leta 1965 zaposlil na Radiu Slovenija ter do leta 1979 v uredništvu ustvarjal kot dramaturg, pa tudi urednik igranega program. Na radiu je zrežiral skoraj petdeset in prevedel blizu sto radijskih iger, kot dramaturg pa je ustvaril ogromen opus skoraj šeststotih radijskih iger in se ob tem ukvarjal s teoretičnimi vprašanji radijske dramaturgije. Impozantna zapuščina je ključno zaznamovala dolgo obdobje slovenske radiofonije, uveljavljal jo je v mednarodnem prostoru in približal svetovno klasično dramsko in sodobno radijsko literaturo slovenskim poslušalcem. Bil je dober poznavalec slovenske dramatike s posebno afiniteto do Cankarjeve zapuščine, zato je Uredništvo igranega programa na program uvrstilo Neznano pesem, pri kateri je Trekman tudi sodeloval kot dramaturg.

Zadnji januarski dan prinaša premiersko poslušanje: po premieri na programu Ars lani decembra bo v torek še na Prvem programu prvič predvajana radijska igra slovenskega avtorja mlajše generacije Jake Smerkolja Simonetija z naslovom Najrajši bi se fentala. Protagonistka igre je mlada ženska Rina (interpretirala jo je Gaja Filač), ki se v svoji stiski bolj in bolj oddaljuje od najbližjih, v svoji izolaciji pa vedno bolj doživlja mučne občutke, imanentne današnji generaciji mladih: izgubljenost, osamljenost, nerazumljenost, brezperspektivnost in ukalupljenost v vedno bolj nesmiseln svet, kjer ni več mesta ali smiselnega prostora za mladega posameznika. Igra v režiji Špele Kravogel odslikava svet praznine in samote, pri čemer pa razkriva tudi, kam tovrsten način životarjenja vodi v bližnji prihodnosti; kritičarka Evelin Bizjak je na Kritiki našega portala Sigledal med drugim zapisala takole: "Najrajši bi se fentala s postopnim doziranjem informacij, razgrnjenih prek členitve časovno in prostorsko oddaljenih prizorov, poslušalca sistematično vodi do spoznanja nepovratnega konca. Pri tem hkrati dovolj razgrinja in zamolči, da ohranja veliko prostora za poslušalčevo aktivno udeležbo."

Kaj ostane za nami?

Odprt, a pomensko poln konec spet spodbuja k vprašanju, ki si ga – še posebej v podivjanem hiperproduktivnem vsakdanu – vedno znova zastavljamo: kaj ostane za nami? Naj bosta radijski igri Neznana pesem in Najrajši bi se fentala izhodišči za razmislek, pa tudi dragocen uvid v razlike v razumevanju eksistenčnih vprašanj nekoč in zdaj: zanimivo je, da je med njima sicer kar nekaj različnosti, a hkrati nemalo stičnih točk in univerzalnih (za)misli.